»Frank Zappa Meets The Mothers of Prevention« je stranski produkt in logični odgovor vsestranskega genija na kratko, vendar sila pikantno zgodbo o t.i. glasbenih 'porno vojnah', ki so v ZDA divjale sredi osemdesetih. Ta album je predvsem dokument o ameriški zaplankanosti, plehkosti, hipokriziji, sebičnosti, ignoranci in nadutosti, še posebno vodilnih figur in javnih osebnosti 'vsemogočnih' ZDA, ki so obenem skorajda pregovorne lastnosti večine njihovih prebivalcev, po katerih se tudi pri nas v zadnjih letih nekateri tako radi zgledujejo, saj želijo vpiti vse kar diši 'po zahodu', pa četudi je to, po domače povedano, navadno sranje.
Te žalostne lastnosti, ki bistveno prispevajo k temu, da toliko ljudstev po svetu gleda na Američane kot na največjo nevarnost svetovnemu miru, so največji razcvet doživele v režimu ultrakonservativnega predsednika Ronalda Reagana sredi osemdesetih, ko sta neoliberalizem in hipokrizija začeli z roko v roki svoj krvavi pohod po svetu. Pri tem so od nekdaj prednjačili republikanski konservativni jastrebi, ki še danes zagovarjajo najbolj reakcionarne možne ideje (prepoved splava, nadzorovana spolnost v krogu tradicionalne družine, verski fundamentalizem, neomejena pravica do nošenja orožja, institucionalizirani rasizem, itd), čeprav se sami po navadi, kadar niso na očeh javnosti, ne držijo ničesar od tega.
Tako kot še dandanes so tudi tedaj, v osemdesetih, potrebovali neko 'žrtveno jagnje' oziroma 'črno ovco', da so ga lahko razglasili za ameriškega sovražnika številka ena in proti njemu usmerili vsa svoja najljubša (verbalna) orožja. Po navadi so bili ti 'sovražniki ameriškega načina življena' tisti redki inteligentni umi, ki so razgaljali dvoličnost politikov in dvojnost ameriške družbe, zato jih je bilo treba nekako nadzorovati in omejevati, če se jih že ni dalo 'odstraniti' s pomočjo tajne službe, ker bi to bilo morda preveč očitno. Eden izmed takšnih naglavnih 'trnov v peti' je že od srede šestdesetih dalje predstavljal avantgardni skladatelj, kitarist, pevec, družbeni satirik in režiser Frank Zappa, ki je s svojimi pronicljivimi in provokativnimi glasbenimi izdelki pogostokrat smešil vse kar je bilo gnilega v ameriški družbi, pa ni bilo važno ali je smrad prihajal z 'leve' ali 'desne' strani.
Takšnega 'nepridiprava', ki s svojo glasbo in sporočili 'kvari' ameriško mladino je bilo seveda potrebno ustaviti z vsemi razpoložljivimi sredstvi, še posebno tedaj, ko si na oblasti in imaš vse potrebne vzvode moči, zato so se nekateri najbolj konservativni ameriški senatorji odločili nemudoma ukrepati ter s pomočjo supernazadnjaškega 'Združenja žena ameriških senatorjev' in lobija PMRC (Parent Music Resource Center), katerega je vodila Tipper Gore, žena bodočega (zdaj že dolgo bivšega) ameriškega podpredsednika Ala Gorea, začela umazano vojno proti Zappi in še nekaterim drugim glasbenikom, ki s svojimi besedili niso varčevali s tem kar je najbolj živciralo konservativne fundamentaliste, ki so planili v boj za obrambo 'tradicionalne družine in ameriških vrednost'. Tako kot je to pogostokrat pri hipokritih, je nekdanja gimnastičarka Tipper Gore v mladih letih, sredi šestdesetih, igrala bobne pri ženskem bandu The Wildcats.
Zato, ker se niso znali spomniti nič boljšega so Zappo obtožili, da s svojo glasbo med mladino širi pornografijo, pri čemer so se obesili na Frankov straniščni humor, ki je značilen za nekatere njegove bolj razvpite skladbe, še posebno tiste, ki se nahajajo na albumu »Sheik Yerbouti« (1979), kjer je bil Zappa, kako 'nezaslišano', na naslovnici upodobljen kot arabski šejk, se pravi musliman, medtem ko so se nazadnjaški jastrebi čutili najbolj razgaljene z albumom »You Are What You Is« (1981), ki je ena velika konceptualna satira ameriške družbe.
Vse skupaj se je že kmalu, po pričakovanju, sprevrglo v farso in ko je Frank prejel vabilo, da se zglasi na zasedanju v ameriškem kongresu, da bi odgovarjal na obtožbe o njegovem širjenju glasbene pornografije, je pred zbrano dvorano, polno senatorjev z vseh koncev ZDA, z odkritostjo, značilnim, odrezavim humorjem in tehtnimi argumenti s katerimi je dokazal, da so vse obtožbe o njegovem 'porno rocku' povsem neutemeljene in ne zdržijo trezne presoje, popolnoma osmešil svoje krvoželjne napadalce. Na koncu je šlo ne samo pripadnikom bolj zmernih demokratov, temveč tudi tistim republikancem, ki so jastrebi postali predvsem na pritisk svojih norih, najbrž frigidnih žena, že na smeh in Zappa je iz dvorane izšel kot zmagovalec. Njegova zmaga pa ni preprečila tega, da Tipper Gore, ki je sicer po koncu 'porno vojn' pihala od besa, ne bi dosegla tega, da so morali na njeno pobudo od tedaj naprej vse glasbene izdelke za katere je posebna komisija njenega lobija PMRC ugotovila, da vsebujejo 'sporne besede', opremiti s posebno oznako, ki je starše opozarjala, da album ni primeren za predvajanjem njihovim otrokom.
Tako je ta karikatura ameriške farške in seksualno frustrirane gospodinje dosegla delno osebno zadoščenje, medtem ko je Frank posnel nekaj najbolj zanimivih delov prej omenjenega zasedanja pred kongresom in ga združil v zvočni kolaž za kompozicijo z naslovom »Porn Wars«, ki je izšla na »Frank Zappa Meets the Mothers of Prevention«, njegovem poslednjem studijskemu izdelku, ki je še vseboval elemente rocka, saj se je tega v naslednjih treh letih popolnoma naveličal in je do konca življenjske poti improviziral le še s sinklavirom in komorno glasbo za avantgardno usmerjeni orkester. To pomeni, da so se na tem albumu še zadnjič pojavili nekateri glasbeniki s katerimi je sodeloval v prvi polovici osemdesetih kot so pevec/kitarist Ike 'Thing-Fish' Willis, kitarista Steve Vai in Ray White, klaviaturist Tommy Mars in bobnar Chad Wackerman, če se ne šteje skladbe »St. Etienne«, ki je izšla na »Jazz From Hell« (1986). Zanimivo, da ameriška verzija originalnega LP-ja ni vsebovala prvih dveh skladb (»I Don't Even Care« in »One Man, One Vote«) in »H.R. 2911«, se pravi treh skladb, ki so brile norca iz prej omenjenih dogodkov, medtem ko je bila evropska verzija izvirnega LP-ja brez »Porn Wars«.
Naslov albuma je seveda satira na ime originalnega Frankovega spremljevalnega banda, legendarne The Mothers of Invention ter 'Združenje žena ameriških senatorjev' in PMRC. Celoten dosežek je ena velika parodija na porno vojne in nekatere druge, po navadi zamolčane vidike ameriškega vsakdana. Skladbe so, kot je bilo to vedno značilno za Zappo, slogovno izjemno raznolike, veliko pa je tudi nepredvidljivega improviziranja, čeprav se vmes najde tudi nekaj nadvse melodičnih trenutkov, kot je recimo uvodni »I Don't Even Care«, kjer je Frank sila uspešno še enkrat združil moči z Ikeom Willisom in ustvaril temperamenten, eksperimentalen funk rocker z razdraženimi bas linijami in izjemno spevno melodijo. Večglasni refren posreduje besedilo o tem, kaj si je Frank mislil glede absurdnih obtožb senatorjev, pri čemer se Ikeov funky vokalni pristop zelo dobro združuje s Frankovim prepoznavnim, hudomušno nadležnim glasovnim pripevom. Avtor besedila in dodatni kitarist je bil to pot Frankov stari prijatelj, blues kitarist Johnny 'Guitar' Watson.
Melodična plat Franka Zappa se nadaljuje tudi na kratkem, a navihanem inštrumentalu »One Man, One Vote«, katerega je legendarni skladatelj v celoti odigral na sinklavir s pomočjo katerega je na elektronski način uspešno nadomestil tradicionalno delo orkestra; se pravi en človek, en glas, ali bolje rečeno, en orkester. Tudi naslednji inštrumental, »Little Beige Sambo«, na katerem zavlada nekoliko eterično vzdušje, je v celoti odigran na sinklavir, če se ne šteje posameznih bas linij, pri čemer Frank postreže z nekaterimi izjemno hitrimi elektronskimi variacijami. V podobnem stilu je tudi sinklavirsko naravnani »Aerobics in Bondage«, ki je posejan na avantgardnih, raztresenih ritem linijah. Zappa je sredi osemdesetih postal resnično zaljubljen v sinklavir s katerim je odkrival nove 'glasbene svetove', medtem ko je s 'tradicionalnim', spremljevalnim rock bandom, čedalje težje shajal.
No, kljub temu je še vedno ustvaril kakšen izjemno zabaven jazz rock fusionistični preblisk, ki je spominjal na pretekle čase, kot je bila odlična burleska »We're Turning Again«, kjer sta z Ikeom Willisom poskrbela za nepozaben cirkusantski vrtiljak o ameriški plehkosti in pomanjkanju humorja. Uvodno nagajivo, posmehljivo melodijo odpoje Frank osebno, medtem ko se po vmesnih fusionističnih variacijah vmeša nepozabni Willis, ki s svojim spakljivim pristopom poskrbi, da vse skupaj začne spominjati na kakšno pozabljeno skladbo z albuma »Thing-Fish« (1984) ali celo »Joe's Garage« (1979). Kljub temu, da je vse skupaj ena velika burleska, pa je splošna atmosfera te obešnjaške stvaritve izrazito nostalgična. Mojster jazz fusionističnih improvizacijskih form se vnovič izkaže na inštrumentalu »Alien Orifice«, ki je nepredvidljivi blodnjak disonantnih ritmičnih odklopov, pa tudi priložnost za nore kitarske improvizacijske odklop.
Nobena skrivnost ni, da je imel Frank rad mačke, zato ne preseneča naslov še ene sila zabavne jazzovsko usmerjene skladbe, »Yo Cats«, kjer se Ike Willis na glavnem vokalu med jazzovskimi aranžmaji vnovič spremeni v nepoboljšljivega klovna. Zadnja sekcija skladbe spominja na glasbo iz kakšne stare, nekoliko komične grozljivke. »What's New In Baltimore?« je še en navdušujoč jazz fusionistični inštrumental, ki je na ravni nekaterih Zappovih najboljših dosežkov v tej 'panogi' in nekakšno posvetilo Frankovemu rojstnemu mestu Baltimoru. Celotna kompozicija naravnost kipi od divjih improvizacij na kitari, basu in tolkalih, medtem ko v drugem delu preseneti izrazito melodična kitarska solaža.
Že prej omenjeni kolaž najbolj zanimivih posnetkov s kongresnega zaslišanja, »Porn Wars«, je z 12-imi minutami najdaljša stvaritev na albumu in prav gotovo najbolj provokativna ter politično nekorektna kompozicija, saj brije norca iz vseh tistih politikov, ki so se Franka lotili z najbolj umazanimi sredstvi. Tipper Gore, pridigar Jeff Ling in posamezni kongresniki zvenijo kot tolpa zblojenih verskih fanatikov in ignorantskih budal, ki želijo preglasiti eden drugega, pri čemer še posebno banalno izpade senator Hollings iz Južne Karoline, ki s svojo prezentacijo 'porn rocka' in arogantnim domnevanjem, da lahko iz sebe, ker ga nihče ne razume, napravi dobrega rock zvezdnika, sproži salve smeha.
Vse skupaj se kmalu izrodi v kaotični vrtiljak na podlagi sinklavirja, pri čemer je Zappa zvito uporabil različne zvočne manipulacije, ki poskrbijo, da ob hitrih 'navojih' zvočnega zapisa posamezni politiki zvenijo kot zblaznele veverice. Za povrhu vsega, da je banalnost še večja, pa uporabi še del prastarega posnetka z albuma »Lumpy Gravy« (1968), kjer se ljudje po besedah dveh Frankovih starih glasbenih pajdašev spreminjajo v 'prasce in ponije'. Vmes se lahko sliši tudi to, kako Zappa z igro besed tako dobro na okoli 'obrne' butasto Tipper Gore, ki s svojim zanimanjem za 'otroške seksualne igračke' na koncu osmeši samo sebe in sproži nove salve krohota. Proti koncu tega kaotičnega in neusmiljenega posmeha nad ameriško neumnostjo zvenijo senatorji in Goreova kot nekakšni debilni zombiji, pri katerih je vsaka druga beseda 'seks' ali 'nezaslišana umazanija'. Ob zadnjem senatorjevem govoru v katerem se ta spravi na Franka osebno, se vmes, v ozadju, sredi disonantnega improviziranja, sliši tudi nerganje 'psa', hrkanje 'prašiča' in odsekano riganje. »H.R. 2911«, ki je manjkal na originalni ameriški LP izdaji, je pravzaprav kratko nadaljevanje »Porn Wars«, kar pomeni, da na njem vladajo prej omenjene disonantne improvizacije in odsekani živalski zvoki, medtem ko vse skupaj spominja na glasbo iz najhujše nočne more ameriškega kongresnika.
»Frank Zappa Meets The Mothers of Prevention« vsebuje vsebino, katere se 'resnično svobodna družba ne bi nikoli bala ali jo preganjala' in zagotovilo, da 'besedila ne bodo povzročila večnega trpljenja na kraju, kjer tip z rogovi in ošpičeno palico opravlja svoje delo'. To so namreč Frankove besede, ki se nahajajo na posebni, opozorilni oznaki z naslovnice albuma in so jedka parodija na PMRC nalepko za 'pohujšljivo glasbo', katero ne samo ameriški, temveč tudi številni evropski glasbeni ljubitelji prav dobro poznajo. »Meets The Mothers of Prevention« je bila Frankova poslednja velika frontalna satira na zablode ameriške družbe, če se ne šteje koncertnega albuma »Broadway the Hard Way« (1988) in posthumnega testamenta »Civilization Phaze III« (1994), zato zaseda posebno čustveno mesto med vsemi ljubitelji njegovega lika in dela. Napadi ameriških političnih in verskih fundamentalistov pa se s tem še zdaleč niso končali, saj so popolnoma inštrumentalni album »Jazz From Hell« za katerega je Zappa prejel Grammya za najboljši inštrumentalni album, razglasili za pornografski.
na vrh