V nasprotju s popularnim prepričanjem Francesco Zappa in Frank Zappa nista bila v sorodu, kar je slednji potrdil v svoji biografiji 'The Real Frank Zappa Book'. Ob izidu tega albuma ni bilo malo tistih, ki so mislili, da je Francesco zgolj nekakšna duhovita izmišljotina ali kvečjemu Frankov začasen psevdonim.
Franceso Zapppa (rojen v Milanu, njegovo kreativno obdobje je potekalo med leti 1763 in 1788) je bil italijanski baročni skladatelj in čelist o katerem je na žalost dandanes znanega le malo. Njegov ustvarjalni opus zajema simfonije, sonate in spremljavo za godala. V svoji karieri je bil večinoma na plačilnem seznamu različnih italijanskih velikašev ter prirejal koncertne nastope tudi izven Italije, denimo po Nemčiji in Poljski. Francescova dela je odlikoval prijazen, pomirjujoč in lep zvok o čemer se lahko poslušalec prepriča ob poslušanju tega albuma. Vse informacije o njegovi glasbi izvirajo iz Francescovih lastnih publikacij in rokopisov, ki pa so še vedno zelo redki.
"Francesco Zappa" je album komorne baročne glasbe, katero je v 18. stoletju ustvarjal prej omenjeni italijanski skladatelj, ki je moral čakati več kot dvesto let preden se je nekdo odločil v modernizirani obliki izdati njegovo glasbeno zapuščino na digitalnem nosilcu. Ta 'nekdo' ni bil nihče drug kot legendarni Frank Zappa za katerega to še zdaleč ni bil prvi izlet v svet komorne glasbe.
Najdeni opus malo znanega, tako rekoč obskurnega milanskega skladatelja za katerega je s to izdajo večina ljubiteljev klasične glasbe slišala prvič, je v celoti odigral na sinklavirju, posebni vrsti sintetizatorja, za tiste čase zelo sofisticiranem elektronskem inštrumentu s tipkami, s pomočjo katerega je lahko simuliral zvok celotnega orkestra. S Francescovo zapuščino je prvič prišel v stik, ko mu je David Ocker, eden izmed članov Frankovega tedanjega spremljevalnega banda, zaigral motiv, ki je pripadal temu pozabljenemu skladatelju. Po Ockerjevih besedah ga je zaigral zato, ker je bil nadvse popularen med študenti na njegovem glasbenem kolidžu. Na Franka je s tem naredil močan vtis, saj je bržkone šlo za enega redkih klasičnih skladateljev s katerega zapuščino poprej ni bil seznanjen.
Glaven vzrok zakaj se je Frank odločil izdati prvi digitalni zapis Francescove glasbene dediščine je bil ta, da do tedaj ni obstajala nobena uradna izdaja njegove glasbe in jo je bilo moč najti zgolj v neki mormonski knjižnici. Po tem odkritju se je odločil, da bo določene deleže Francescovega opusa uglasbil prek sinklavir sintetizatorja. Seveda je pri promociji tega albuma prav prišlo tudi zanimivo in neobičajno dejstvo, da sta imela oba skladatelja enak priimek in tako rekoč tudi ime.
Album je Frank ob izidu zelo primerno naslovil kot Francescov "prvi digitalni posnetek po več kot dvestotih letih". Izmed najdenih rokopisov se je odločil za sinklavir izvesti Francescov Opus I trio za godala in Opus IV sonate. Sleherna sekcija obeh opusov nosi originalen, italijanski naziv. Baročna glasba, katero je velemojster na sinklavirju odigral na preklemansko prefinjen način, je vseskozi izjemno sproščujoča in prijetna ter blažilna tudi v najbolj stresnih situacijah, obenem pa album mine kot bi pihnil in je nesramno zasvajajoč. Ta dragoceni glasbeni dokument istočasno priča tako o Frankovi kot Francescovi skladateljski veličini. Francescova glasba dokazuje, da zelo uspešno prestane test časa, medtem ko je Frank še enkrat več potrdil osupljivo širino svojega glasbenega genija pri preizkušanju in eksperimentiranju z različnimi glasbenimi zvrsti. "Francesco Zappa" je denimo od "Hot Rats" oddaljen najmanj toliko kot Zemlja od Saturna. Še en popolnoma netipičen album v seriji netipičnih albumov iz Frankove zakladnice glasbenih umetnin.
Priklon najbolj nerazumljenega skladatelja 20. stoletja najbolj spregledanemu skladatelju 18. stoletja je na moč všečen in je primeren za poslušanje ob katerikoli priložnosti, ob kakršnikoli družbi in na kakršnem koli kraju, razen seveda, če se ne družite z zapriseženimi sovražniki baročne glasbe. Od vseh Frankovih del je "Francesco Zappa" daleč najbolj primeren za ušesa povprečne 'nedeljske' slovenske družine od vnučkov do njihove babice in dedka, ki bi sicer ob glasnem, dobronamernem predvajanju katerekoli preostale Frankove dediščine že zdavnaj poklicala policijo in verjetno še kaj drugega. Torej, to je tisti Frankov album, katerega lahko po mili volji na glas predvajate v avtu ali na rojstnodnevni zabavi, ne da bi bili nenehno v skrbeh, da vas bodo zaradi tega slučajno razdedinili lastni starši ali zapustil vaša partnerica ali partner.
na vrh