Iced Earth: Framing Armageddon - Something Wicked Part 1

Vse od izdaje precej povprečnega albuma "The Glorious Burden" leta 2004, ki ga je iz povsem sivega povprečja reševala predvsem fantastična trilogija Gettysburg, je v Iced Earth taboru vladala tišina. V začetku letošnjega leta pa je mastermind Jon Schaffer le prelomil molk in napovedal velikopotezni načrt – naslednja izdaja skupine bo prvi del konceptualnega albuma. Ne bo pa to kar nekakšen album! Zgodba se bo namreč navezovala in še razširila tisto, ki jo je Schaffer začel s trilogijo Something Wicked This Way Comes z istoimenske plošče izdane leta 1998.

Napisati dober konceptualen album je zelo težavno delo, saj mora zgodba albuma delovati kot ena velika celota, povrh vsega pa ji mora za res dober učinek slediti še glasbena plat. Res je, dobrih konceptualnih albumov je kar nekaj, naj spomnim le na The Wall pa Metropolis Pt.2, poizkusite pa se spomniti katerega izmed slabših. Ne gre kajne? Bistvo konceptualne plošče je prav to, da se v celoti vtisne v spomin poslušalca, in če sem povsem iskren, se mi Framing Armageddon ni. Še več, sprva se mi je zdelo celo, da je Shaffer tokrat prvič v svoji karieri zares in z veliko vnemo brcnil v temo. A tokrat sem prvič vesel, da z recenzijo malce zamujam (Framing Armageddon je namreč uradno izšel 7. septembra), saj se mi je z nekaj več poslušanji razprla vsa lepota te plošče, ki jo Framing Armageddon ponuja na tone. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Trilogija Something Wicked This Way Comes je leta 1998 predstavila antijunaka Set Abominae, Framing Armageddon pa nadaljuje zgodbo, ki jo je začel ta neverjetni zaključek albuma SWTWC. Na hitro se sprehodimo skozi okvirno zgodbo albuma (če si želite skozi epsko zf sago prebiti sami ta odstavek spustite), res pa vam polagam na srce, da si preberite fenomenalna besedila, sploh če se štejete med ljubitelje znanstvene fantastike. Framing Armageddon govori o usodi rase Setijancev, ki so bili prvotni prebivalci Zemlje in direktni potomci Velikega arhitekta, posedovali pa so tudi neomejeno znanje. Ljudje, ki so razvili potovanje po vesolju so Zemljo okupirali in pobili celotno raso, razen desetih tisočev, ki so zbežali v gore. Visoki setijanski svet, ki ga sestavlja 13 članov (t.i. Order ot the Rose) izdela načrt za maščevanje nad človeštvom. S postopkom, ki mu pravijo "The Clouding" bodo človeštvu izbrisali spomin na njihov izvor. Zatem bodo Setijanci z ustvarjanjem religij manipulirali z zgodovino, in tako še bolj razdelili človeštvo. Po deset tisoč letih bodo Setijanci, kot je napovedala prerokba, dočakali rojstvo Antikrista, Set Abominae. Ta bo uničil človeštvo in dolgo pričakovano mašćevanje Setijancov bo doseženo. Framing Armageddon opisuje dogodke od prerokbe pa tik do rojstva Set Abominae.

Že zaradi same zgodbe je ta album nabito poln različnih čustev, od jeze, žalosti in veselja. Schafferju je uspel odličen izbor skladb, ki segajo vse od epskih balad, mid-tempo komadov, pa do čistih thrash metal nažigačin. Na določenih mestih komade povezujejo interludiji, ki delujejo kot povezave med poglavji. K sreči so kratki, v skoraj vseh je prisoten neverjetni Ripper, brez večje škoda pa bi lahko spustili Invasion in Cataclysm, saj gre le za skupek zvočnih efektov. Da ti kratki vmesni postanki le niso vsi fillerji dokaže mirna Reflections, ki se odlično prevesi v srceparajoče hitro mojstrovino Ten Thousand Strong. Če česa tej plošči ne gre očitati je to pestrost. Skladbe so med seboj tako raznolike, njihova razvrstitev dinamična, same po sebi pa strukturno tako dobre, da se hitro in precej zlahka vtisnejo v spomin. Prava poslastica za ušesa je tudi mistična atmosfera, ki jo ponudi že začetna uvertura, skozi celotnih 70 minut albuma pa jo gradi še zanimiva bližnjevzhodna glasbeno podoba, ki jo Schaffer pričara z rabo različnih inštrumentov in ženskega ter moškega zborovskega petja. Something Wicked Pt.1 je s srednjim tempom in epskim refrenom pravi začetek albuma, katerega kvaliteta z minutažo le raste in raste. Brutalno riffanje in že pregovorno superiorno Schafferjevo ritem igranje razkaže Setian Massacre in skodelica čaja za vse "speed freake", single Ten Thousand Strong. Kitarsko je Framing Armageddon prava paleta barv, saj ponuja vse od brutalnega žaganja, ostrih in strupenih riffov, hitrega shredanja in umirjenega ter čistega kitarskega tona. Kitara ima na Framing Armageddon mogočen, debel zvok in klasičen Schaffer riffing, ki pa mu mojster doda še nekaj novih prijemov. Solaže niso nič posebnega, ponudijo sicer nekaj zanimivih tranutkov, tako ali tako pa so bili Iced Earth vedno osnovani okrog ritem kitara in vokala. O ja, in vokal je na Framing Armageddon z besedami težko opisati. Tim Owens na tem albumu ponuja verjetno najboljšo vokalno predstavo svoje blesteče kariere, in preseže celo tisto z Beyond Fear. Jon, aplavdiram, Tima si končno pravilno izkoristil! Bolj primernega vzdevka kot je Ripper Tim ne bo moral imeti, trenutno je prav on eden najboljših in najbolj talentiranih glasov v metalu. Ni ga trenutka ko mi ne bi pognal krvi po žilah, poslal mravljincev po hrbtu ali orosil očesa! Pa naj bodo to nečloveško visoki kriki v Ten Thousand Strong ali mehki, umirjeni trenutki v Reflections ali The Clouding. Tudi ritem sekcija je prav tako odlična, končno svoje mesto dobi bas kitara, ki je mogočna, njen zvok pa je neverjeten. Le prisluhnite bas kitari v The Clouding! Bobni Brenta Smedleya so uničujoče heavy, hitri thrash deli so pravi brutalni masaker, ki spomni na mitraljez, Brent pa ponudi nešteto odličnih fillov, predvsem v Motivation of Man. Produkcija albuma je fantastična!

Schaffer si morda prvič v svoji karieri privošči tudi dobršno mero eksperimentiranja, ki na površje priplava predvsem v prvi polovici devetminutnega epa The Clouding, ki s svojim mirnim, zasanjanim akustičnim zvokom spomni na Pink Floyd. Pravo presenečenje ponudi Domino Decree, ki z zvokom orgel spomni na velike Deep Purple, Something Wicked Part 2 pa je poln azijske atmosfere, ki jo ustvarijo tribal bobni in akustična kitara, ki spominja na sitar. V veselje vseh nas, starih Iced Earth fanov, pa nas Schaffer zasuje s thrash masakrom Framing Armageddon, ki nas z ultra hitrimi riffi in neopisljivim Ripper refrenom (FRAAAAAMIIIIIING AAAARMAGEDOOOOOON!!!!) ponese v zlate čase skupine (ki se sodeč po Framing Armageddon znova vračajo). Nenazadnje pa so tu še klasični Iced Earth "sing-a-long" refreni, ki naravnost briljirajo – A Charge to Keep, Ten Thousand Strong, Infiltrate and Assimilate, Order of the Rose refreni odpeti s pomočjo publike bodo dvoranam odnašali strehe.

Framing Armageddon je mojstrovina, ki ji do odlične ocene manjka le kakšen komad več v stilu skladb Ten Thousand Strong ali Framing Armageddon. A to je šele uvod v epsko zgodbo, ki se bo nadaljevala februarja 2008 in glede na začetek lahko pričakujemo še en odličen izdelek nabit z agresijo. Nekaj zlega prihaja…