Ena prekurzorskih skupin v zgodovini rock glasbe je vse šokirala z naslednikom plošče 'The Yes Album' (1971), saj so mnogi pričakovali enako trd ali še trši album, kajti vsi bendi so takrat tekmovali med seboj, kdo bo izumil težji zvok, ker je bilo iskanje težkega rock zvoka takrat trend. 'Fragile', kot pove že samo ime plošče, je pravo nasprotje takratnim trendom, ki je sam po sebi, s svojim rojstvom tako postal novo iskani trend. Kje so vzroki še ene nove revolucije v rock glasbi?
Prvo, kar zbode v ušesa zvočne podobe novih Yes, je rožljajoči Squireov klasičen 'Rickenbecker' zvok bas kitare, katerega avtor je Squire sam. Do takrat gotovo nikdar slišani, novi supersonični zvok bas kitare. Ta zvok v produkciji s ploščo 'Fragile' tako postane prava zaščitna znamka skupine in to ostane vse do danes. Skoraj da ne 'distorzirano' navita bas linija para in reže skozi beton sleherne pesmi. V njih ustvarja izredne dinamične kontraste med inštrumenti in vzdušji. Yes so na 'Fragile' ponudili posebno skovan hit, imenovan Roundabout, ki jim je prinesel tudi končno željen komercialni preboj na tleh ZDA! Roundabout je v osnovi rock'n'roll pesem, ki so jo Yes namerno progresivno raztegnili. Tako je v njej kompaktna osnova imenitno prepletena z jazz vskoki in okraski neoklasicizmov Stevea Howea in novinca v skupini Ricka Wakemana. Ta mojstrovina je šolski zgled združevanja čara svobode raziskovanja skozi glasbeno improvizacijo, katera je naložena na osnovno adrenalinsko rockersko formo. Slednja daje pesmi, ob vsem vnosu eksperimentov, potrebno mero poslušljivosti in kompaktnosti, ki ju zahteva vsak hit. Druga izjemna pridobitev za skupino je integracija klaviaturista Ricka Wakemana. Če je 'The Yes Album' po centralni vlogi izrednega kitarskega performansa pravzaprav Steve Howe album, deluje kvintet na 'Fragile' končno prvič v svojem obstoju enakovredno v izraznosti slehernega posameznika. Torej Wakeman na 'Fragile' predstavlja Howeu sedaj končno enakovredno protiutež, saj Wakemanov predhodnik, Tony Kaye, nikakor ni mogel slediti Howeu. Oba, Wakeman in Howe, sta glasbena posebneža in popolna unikata! Medsebojno sta si popolnoma kompatibilna in tako ustvarjata svojevrstno magijo v komunikaciji med klaviaturami in kitaro, ki je pomenila pravo revolucijo in zgled novoprihajajočim skupinam. Kompleksno izbrane linije se prepletajo in lahkotno prehajajo druga v drugo, popolnoma nepredvidljivo, včasih celo namerno prismuknjeno (pesem America, izjemna priredba P. Simonovega izvirnika, ali Long Distance Runaround). Skupina je pridobila z Wakemanom na virtuoznosti in Rick je utiral pot vedno nepredvidljivi kitari in basu. Z Wakemanom je skupina tako ponujala še več glasbe.
V Heart of the Sunrise zgradijo Squire, Wakeman in Howe takoj na začetku napeto dramatično atmosfero, ki jo skozi nadaljevanje Andersonov specifičen visok vokal v izbranem motivu odkatapultira naravnost v nebo. Tej se na 'Fragile' po formi in ekspresiji enakovredno pridružuje pesem South Side of the Sky. Obe pesmi sta sfragmentirani in krhki v svojem bistvu. Tako motivi v njih nikakor ne morejo obstati v ušesih in ravno to je za vse prave glasbene gurmane še posebej vznemirljivo privlačno. Ostane nam še pet pesmi. Vsaka izmed njih predstavi enega od članov Yes, ki je hkrati tudi njen avtor. Komadi so raznoliki in v vsakem igra integralno vlogo eden od inštrumentov zasedbe Yes. Če med njimi po moči ekspresije izpostavimo le Mood for a Day, ki je izjemen inštrumental Stevea Howea na akustični kitari, je ta tako tankočutno odigran, da te lahko spreleti občutek, kot da bi se kitara v danem trenutku želela osvoboditi od Steveovega fizičnega telesa in tako prosto poleteti. Skupina je sedaj s 'Fragile' sevala še več kreativne energije in svobode v svojem izražanju kot kdajkoli prej. Tako krhko, duhovito, norčavo, nepredvidljivo, mestoma nabito z energijo, mestoma skrajno sofisticirano. Inštrumenti odigrani precizno, pod popolno kontrolo, a s pridihom čiste spontanosti.
'Fragile' prinaša, v vsej svoji eksperimentalni odštekanosti, dejansko krhkost v pesmih (in plošče kot celote), kajti raznoliki motivi v njih kar vrejo. Nastavljeni pa niso šablonsko v okvirčke, pač pa je v njih ujeta polna mera improviziranja in nenehnega raziskovanja. Težko je najti dva enaka prehoda. Neverjetno, kako skladno diha pri tem petorka v skupini. Za leto 1972 nabor noro odštekanih sekvenc tonskih linij. Dobesedno osupljivo utrgano, a hkrati tako drugačno in nesramno dobro. 'Fragile', klasični monument progresivnega rocka, tako predstavlja prvo izmed velikih Yes plošč. Z njo so Yes vstopili v najbolj plodno obdobje svojega ustvarjanja.
na vrh