Genesis: Foxtrot

Če je bila "Nursery Cryme" (1971) njihova prva klasika in plošča, ki je skupini končno prinesla zasluženo pozornost pa je "Foxtrot" še en korak naprej v stalnem napredku skupine in ena največjih mojstrovin progresivnega rocka in rock glasbe nasploh. Prav tako je tudi zelo vplivna plošča za veliko skupin iz tega žanra. Na "Foxtrot" se namreč nahaja najbolj ambiciozna skladba v celotni zgodovini banda "Supper's Ready", ki je še dolgo po svojem nastanku postala merilo epa za veliko kasnejših prog rockerskih skupin. Genesis po "Foxtrot" torej niso bil več samo kulten band, ki je takrat uspel popularizirati "rock z možgani" pač pa so postali tudi izjemno vplivni za prihodnje generacije prog rock glasbenikov. Gabrielova besedila so v tem obdobju že dosegala višek njegovega ustvarjanja s skupino. Tematsko pa se ukvarjajo večinoma z (duhovnim) propadom pa tudi končnim dvigom človeštva, človeških vrednot. Vsa ta sporočila so nekako skrita v navidezno ZF in historičnih epih. Nasplošno je celoten band pokazal še en velik napredek glede na prejšnjo ploščo in na "Foxtrot" ustvaril nekaj svojih najboljših del. To je album, ki gotovo ni za "maso" oz. povprečnega "človečka". Da bi povprečen poslušalec uspel "Foxtrot" vsaj malo dojeti, ta od njega zahteva določeno stopnjo intelektualne globine oz. osebnostne (pa tudi duhovne) zrelosti. Z glasbenega stališča pa je za večino "povprečnih" poslušalcev težje dojemanje njihove glasbe utemeljeno predvsem na tem, da glasba Genesis, ne vsebuje niti kančka korenin blues rocka in je zato za večino tako težje dostopna kot glasba kakih Yes ali Pink Floyd (recimo, če dam primer iz istega žanra). Vse na tem albumu je torej kompleksno; od kompozicij do besedil in grajeno v strukturah epskih proporcij. Za zahtevne oziroma zrele poslušalce pa ta album pomeni obvezo, ki ne sme manjkati v njihovi zbirki plošči. "Foxtrot" je tudi eden od albumov, ki "dviguje" in k njemu se boste prav gotovo večkrat vračali kadar boste recimo iskali ustvarjalni navdih.

Plošča se odpre z legendarnim "Watcher Of the Skies", ki bazira na ZF predlogi Arthurja C. Clarka. Monumentalni uvod na orglah in melotronu, ki je s časom postal nekakšno merilo, za večino klaviaturistov progresivnega rocka, kako odpreti veličasten uvod je prava naznanitev, uvertura brezčasne mojstrovine. Banksov uvod na prej omenjenih klaviaturah je grandijozen, čista klasika in bi ga lahko dal ob bok samo še tistemu, legendarnemu uvodu (in tudi zaključku) iz filma "Odiseja 2001" (sicer uvertura "Dawn" iz suite Richarda Straussa "Also sprach Zarathustra"). Temu sledi "poskakujoč" ritem dvojice Rutherford-Collins. Rutherfordovova uporaba bas pedala na tej skladbi je sijajna in je eden od glavnih nosilcev celotne kompozicije. Gabrielov vokal, v katerem opisuje prihod nezemljanov, ki pridejo na Zemljo in ugotovijo, da na njej ni več življenja ter s tem konec zločinov homo sapiensa, je kot ponavadi izredno vživet in lahko hitro vzbudi slikovne predstavitve tem o katerih poje. V rock glasbi je malo pevcev njegove karizme. V celotni skladbi je prisoten občutek veličastnosti in razodetja. "Watcher Of the Skies", čeprav seveda nikoli ni bil hit, je torej ena od njihovih največjih mojstrovin in z njo so dolgo odpirali svoje koncerte.

"Time Table" nekoliko umiri vzdušje. Je srednjega tempa in prav gotovo najbolj lahkotna, umirjena skladba na plošči (poleg Hackettovega akustičnega instrumentala "Horizons") in ima nadvse prijetno osrednjo melodijo. Je glasbeno večinoma usmerjena na klavir, čeprav Hackettove kitara tu zveni precej "naostreno". Govori o tem "kako bolj, ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste-vendar ne bi smelo biti tako!" Kako se zgodovina ponavlja; čas teče naprej, tehnologija se razvija, a se človek ne spreminja, ostaja majhen, v svojih večnih zablodah, kljub prepričanju, da je prav njegova doba "izvoljena" oz. najvišje razvita glede na prejšnje. Hkrati pripoveduje tudi o propadu britanskega imperija oz. lažne angleške morale, kar je ena od priljubljenih Gabrielovih tem, kateri se je do obisti posvetil na njihovi naslednji studijski mojstrovini. Skladba je čudovita in ima prelep, najboljši možen zaključek.

"Get Em Out By Friday" je znansteveno fantastični ep o nezemljanih, ki so uvedli omejitve na človeško velikost in odločajo kako visoki so lahko ljudje (jih redno merijo in nadzirajo), kar pa je spet še ena metafora za Gabrielov sarkazem na račun korporacijske tiranije do malega človeka. Gre sicer za eno od njihovih najbolj raznovrstnih skladb (celo za njihova merila), kjer se stalno menjavajo različni ritmi in vzdušja. Da ne govorimo o Gabrielovih raznovrstnem načinu petja in fenomenalni interpretaciji poezije pa tudi izvrstni naraciji, ki gotovo spada med njegove najboljše. Nasploh pa je skladba po vzdušju duhovita in melanholična obenem in človek včasih ne ve ali bi se smejal ali jokal vsemu sarkazmu, ki jo preveva.

"Can Utility and the Coastliners" (posmeh družbi, ki poveličuje sebičnost in egomanijo oz. pripoved o nekemu srednjeveškemu angleškemu kralju, ki je po legendi sanjaril o nadzoru nad svetom, a spoznal neumnost svojih fantaziranj) je eden najboljših krajših epov v zgodovini skupine. Brezhibna Collinsova ritem linija ob sanjski zavesi Banksovih klaviatur je brezhibna. Gabriel tu uporabi nekaj vokalno precej visokih linij.

"Horizons" je kratka, a lepa Hackettova inštrumentalna kompozicija, ki združuje tako lepoto kot inteligenco in dokazuje njegovo perfektno obvladovanje klasične kitare. Zveni ezoterično tako kot večina najboljših del tega genijalnega kitarista. Je hkrati eden redkih instrumentalov v zgodovini skupine in nadvse primerna priprava na naslednjo skladbo. Kakšno skladbo!

"Supper's Ready" je namreč kolosalni ep in verjetno "magnum opus" skupine, katerega je z navadnimi besedami oz. racionalnim pristopom zelo težko opisati. Je najambicioznejše delo v zgodovini skupine in po mojem mnenju ena najboljših in najveličastnejših kompozicij v rock glasbi 20. stoletja. Ta več kot 22-minutni ep je pravzaprav sestavljen iz sedmih delov, ki so inspirirani po biblijskem Razodetju (heh, konec koncev gre za band z imenom Genesis). Sami zase bi bili sicer sijajni komadi, toda kot celotna kompozicija tvorijo brezčasno mojstrovino.
Prvi del, imenovan "Lover's Leap" se odpre kot žalostinka, kjer je Gabriel menda dobil inspiracijo ob " nenavadni obsedenosti" njegove žene oz. nenavadnem dogodku katerega sta takrat oba doživela. Hackett prav tako ponovno demonstrira vso eteričnost svoje akustične kitare.
"The Guaranteed Eternal Sanctuary of Men" se zaključi z veličastnim refrenom, ki se kasneje ponovi tudi na koncu celotnega epa.
"Ikhnaton and Iscation and Their Band of Merry Men" spet nekoliko umiri vzdušje. Predstavlja tudi eden od trenutkov, kjer Hackett v svoji sijajni solaži demonstrira tedaj revolucionarno tehniko "finger tappinga" oz. "hitrih prstov", nekaj kar so kasneje pogosto uporabljali rock kitaristi 80-ih (recimo Van Halen).
"How Dare I Be so Beautiful?" je počasen in tih del v katerem prevladujeta melotron in Gabrielova naracija katerega konča njegov vzklik oz. vprašanje, "a flower?".
Sledi"Willow Farm", ki je osrednji del epa in verjetno njegov najbolj znameniti del, kjer je Gabriel ponovno "v elementu". Njegovi vokalni manierizmi tu dosežejo svoj vrhunec v pravi vokalni komediji, ko človek več ne ve ali bi se valjal od smeha ob njegovi izredno duhoviti in sarkastični interpretaciji ali pa se čudil neverjetni inteligentnosti same poezije. Le komu ne bi šlo na smeh ob verzih kot je npr. "There's a Winston Churchill dressed in drag, he used to be a British flag, plastic bag, what a drag", čeprav (kot ponavadi pri Gabrielu) ti verzi pomenijo precej več kot samo posmeh. Temu pa že takoj sledi dolg, dramatičen instrumentalni del "Apocalypse in 9/8", kjer sta ponovno v ospredju Collinsov razvejani ritem, Hackettove inteligentne "akrobacije" na strunah in Banskove hitroprstne "orglarije". Ta del je rahlo srhljiv in naznanja prihod antikrista oz. končni spopad sil teme in svetlobe.
Zadnji del oz. finale, imenovan "As Sure As Eggs Are Eggs (Aching Men's Feet)" je najboljši možni konec mojstrovine, kjer se ponovi veličastni refren z "The Guaranteed Eternal Sanctuary of Men". Ko skladba doseže svoj emocionalni vrhunec in v "daljavo" odzvanjajo Hackettovi veličastni kitarski odmevi in Banksov melotron, temu sledi končno "razodetje", ki se konča z naznanitvijo odrešitve, konec preizkušnje, in nastop novega "Jeruzalema" oz. nove dobe človeštva. Zato vam je lahko ob njenem poslušanju in razmišljanju v slogu kot "če je apokalipsa taka, naj se zgodi" lahko oproščeno. "Konec človeštva" prav gotovo še nikoli ni zvenel tako dobro!

S "Foxtrot" so bili Genesis že skoraj na vrhuncu svojega ustvarjalnega obdobja in le malokdo je takrat verjel, da so sposobni iti še naprej, vendar so vseeno šli še naprej v svojem razvoju, praktično čez meje predstavljivega. "Foxtrot" je album, ki je hkrati klasika, ena najboljših plošč v zgodovini žanra in plošča, ki je pomembno vplivala na cel kup skupin v prihodnosti in je obveza za vse prave fane progresivnega rocka.