»Fourth« je bilo poslednje dejanje klasične verzije progrockovskih legend Soft Machine, katero so v njihovi tedanji, najbolj cenjeni fazi tvorili bobnar Robert Wyatt, klaviaturist Mike Ratledge, basist Hugh Hopper in saksofonist Elton Dean. S »Fourth«, naslednikom klasike »Third« (1970), so prvaki canterburyske scene zacementirali svoj položaj vodilnih predstavnikov angleškega jazz fusiona in ustvarili svoj prvi popolnoma inštrumentalni album. Tako kot na »Third« so tudi tokrat četverici glasbenih mojstrov na pomoč priskočili nekateri preizkušeni glasbeni veljaki kot so bili bodoči Soft Machine član Roy Babbington na dvojnem basu, flavtist in dolgoletni Caravan sodelavec Jimmy Hastings, kornetist Mark Charig in trombonist Nick Evans. Slednja sta sicer med ljubitelji progresivnega rocka najbolj znana kot nekdanja King Crimson sodelavca. Skupaj sta se pojavila na njihovem albumu »Lizard« (1970).
»Fourth« je skozi večino skladb zaznamovala močna pihalna in trobilna sekcija v sodelovanju s fantastično ritem navezo v podobi dvojca Wyatt/Hopper. Slednja je bila podprta z Ratledgeovimi raznovrstnimi, večinoma melodičnimi klaviaturskimi aranžmaji. V primerjavi z improvizacijsko velikokrat podivjanim »Third« so se stvari na »Fourth« za malenkost 'umirile' tako, da je ta album nekoliko lažje dostopen tudi oboževalcem nekaterih bolj melodičnih različic jazz fusiona, čeprav so nekateri improvizacijski odklopi še vedno mejili na free jazz. Od slednjega so se začeli že kmalu oddaljevati in vsak naslednji Soft Machine album je zvenel dostopnejše in nekoliko bolj melodično od prejšnjega, ne, da bi pri tem bistveno trpela artistična integriteta za divje eksperimente vselej razpoloženega kolektiva, vsaj ne do odhoda zadnjega originalnega člana.
Otvoritvena, izjemno kompleksna jazz fusion klasika »Teeth« je najbolj znana »Fourth« kompozicija in temeljno delo celotnega albuma. Pihalni aranžmaji se tu ves čas spreminjajo z osupljivo hitrostjo, od subtilnosti do zblaznelosti, medtem ko je raznovrstnostno delo ritem sekcije še danes več kot navdušujoče. Čeprav Deanov saksofon med kopico pihal in trobil tu ni bil tako izrazit kot na nekaterih kasnejših albumih te skupine, je bil že tedaj eden izmed ključnih dejanikov pri razvoju klasičnega Soft Machine zvoka.
»Kings and Queens« je vseboval počasnejši tempo, ki je bil podlaga za nekoliko lenobno atmosfero, medtem ko divjih improvizacij, še posebno na saksofonu, zlepa ni primanjkovalo. Nekoliko bolj freejazzovski »Fletcher's Blemish«, ki predstavlja kar zahteven poslušalski zalogaj, je prepojen s temačnim, dramatičnim vzdušjem, katerega v navezi ustvarjajo zblaznela pihala in povsem razstresena tolkala. Temu sledi izjemno kompleksna suita v štirih delih z naslovom »Virtually«, ki poleg »Teeth« predstavlja »Fourth« vrhunec. Skrivnostni otvoritveni del je zaznamovan predvsem z Wyattovim vnetim obdelovanjem činel ter Hopperjevim prebrisanim improviziranjem na basu, medtem ko Ratledge skrbi za melodično plast klaviaturskih tekstur. Sčasoma se vključi še pihalna/trobilna sekcija, ki pa tokrat nikdar, na nobenem izmed štirih delov »Virtually«, ne zapade v popoln kaos, temveč vzdržuje kompleksne časovne prehode in improvizacijske vratolomije na 'trdnih tleh'. Ponekod se lahko jasno slišijo določeni vplivi legendarnega Milesa Davisa, ki je takrat ključno zaznamoval svetovno jazz fusion sceno. Kljub drugačnemu obetu tretji in četrti, zaključni del »Virtually« izpadeta neobičajno umirjeno ob čemer zamolkle bas linije, turobno razpoloženi saksofon in 'jokave' klaviature ustvarjajo izrazito melanholično vzdušje.
»Fourth«, ki je postavil precej visoke standarde za prihodnje, primerljive dosežke, še dandanes spada med bisere angleškega jazz fusiona. Transformacija v jazz fusion kolektiv je bila popolna in o kakšnih psihdeličnorockovskih elementih ni bilo več ne duha ne sluha tako, da je bilo še komajda za verjeti, da gre za isto skupino, ki je leta 1968 posnela »The Soft Machine«. Klasična Soft Machine postava je kmalu po izidu »Fourth« razpadla, saj Wyatt ni več delil glasbene vizije preostale trojice ter se je kot skladatelj in bobnar, ki je moral zaradi nove, povsem inštrumentalne usmeritve tajiti svoj pevski talent, počutil povsem utesnjenega, zato se je poslovil ter ustanovil lastno skupino Matching Mole, ki je bila besedna igra na 'Machine Molle', francoski prevod za 'Soft Machine'. Kako zmanjšana je bila Wyattova vloga v tem obdobju se vidi tudi iz tega, da so bili Ratledge, Hopper in Dean edini avtorji »Fourth« kompozicij. Tudi njegove ustrezne zamenjave za bobni ni bilo lahko najti in je uspela šele v drugem poskusu.
na vrh