Verve, The: Forth

Kar nekaj časa je že minilo odkar je bilo ime Verve zadnjikrat omenjeno v zvezi s kakšnimi novimi projekti, od zadnjega albuma pa je minilo skoraj natanko deset let. Richard Ashcroft je resda sam izdajal kar dosti stvari, vendar pri Verve ne gre le za njega. To je skupina, kjer je Richard Ashcroft resda poglavitni člen, vendar pa vsi prispevajo svoje ideje in prav ti različni pristopi vsakega posameznika so vedno znova odlikovali to zasedbo in jo dvigovali iznad povprečja britanskega pop/rocka.

Seveda ima album prepoznaven Verve zvok. Ogromno je lepih melodij, ki se ti zasidrajo v spomin. A tokrat je vseeno prišlo do manjših sprememb. Skupina je že v preteklosti rada posegla po psihadeličnih improvizacijah, tokrat se mi pa zdi, da so le-te nekoliko bolj dodelane. Dosti bolj se dela na post-rockerskem principu nadgrajevanja melodij. In kljub temu, da Verve niso najbolj znani po tovrstnih spretnostih, jim zelo dobro uspeva. Seveda je tu še vedno ogromno klasičnega britanskega pop/rocka (s poudarkom na rocku), psihadeličnosti in pa še na enem specifično Vervovskem elementu – country glasbi. Alum ima potemtakem vse prepoznavne Verve elemente in še kopico novih. A to še ni vse. Verve so se v preteklosti dostikrat zatekali k bolj otožnim, skoraj depresivnim temam, tokrat pa temu ni tako. Plošča je veliko bolj pozitvno naravnana kot predhodne, a ne pričakujte neumnega optimizma. Ashcroft je kar se tiče besedil vedno bil intelektualec in tako je tudi ostalo.

Richard Ashcroft je zame še vedno eden najboljših britanskih pevcev. Barva njegovega glasu je tako specifična in topla, da te zna potegniti s sabo tudi v svojih najbolj depresivnih trenutkih. Ni kaj, z glasom te zna prepričati v marsikaj, a ugotovil sem, da s časom njegovo pretirano "jamranje" vseeno začne nekoliko presedati. A to je stvar preteklosti. Tega tu ni več. Seveda je spet nekaj bolj melanholičnih delov, za katere verjamem, da je v glavnem odgovoren kar Richard, vendar pa ni nobenega samopomilovanja. Stvar je presenetljivo optimistično naravnana, kar pa morda niti ni več tako presenetljivo, če pomislim, da se je Richardovo življenje v zadnjem času kar lepo uredilo (ima lepo družinico), ostali člani pa tako ali tako nikoli niso bili tako zelo sporni. The Verve so se vedno odlikovali po kompaktnosti zvoka. Noben člen v glasbi pretirano ne izstopa. Vse je podrejeno enemu samemu cilju – dobri glasbi. Tehnično morda niso najboljši na svetu, vendar pa jim niti ni treba biti. Za to kar svetu hočejo sporočiti in za glasbo, ki jo želijo ustvarjati, so dovolj dobri. Morda nekoliko izstopa le Richard Ashcroft, ki je pri Verve vedno bil v središči pozornosti.

Verve so se torej vrnili spočiti, polni svežih idej in novosti. Album Forth je takšen izdelek, ki ga razni Coldplay in Keane, ne bodo nikoli ustvarili, vsaj tako sam menim. Po tolikih letih v poslu še Verve niso prišli do dna vodnjaka svoje inspiracije, Morda je za to zaslužna tudi kar dolga pavza, ko so se fantje lahko spočili in si nabrali novih moči. Ve se, da je imel pevec Richard Ashcroft kar nekaj težav z odvisnostjo in še mnogočem, a zdaj se zdi da se je tudi on vrnil bolj prepričan vase in v poslanstvo skupine Verve. Boljšega britanskega pop/rocka v tem trenutku skorajda ni moč slišati in ravno zato si ta izdelek zasluži še toliko več pozornosti.