Whitesnake! Predmet poglobljenih filozofij in obsežnih glasbenih simpozijev na najvišji ravni. Združitev leta 2003 in leta 2008 povratniški album "Good To Be Bad"! Sledi strašenje Davida Coverdalea da prekinja z glasbeno kariero, nasploh potem ko so v javnost pricurljali očitki, da si na odru pomaga z nasnetimi vokalnimi matricami. A mož ne more iz kože. Tako je tudi edino pravilno. Zato še ni položil mikrofona v zaprašeni kot! Ne. Po treh letih odkar je izšel "Good To Be Bad", se Whitesnake vračajo z novim albumom.
"Forevermore" je bolj toplo, bolj "naravno" zveneč album, precej manj našopirjen v metaliziranju kitar od predhodnika, ki skoraj ni poznal zavorne ročice v rušilnosti zvoka. Zato so se na "Forevermore" vrnile nekatere karakteristike po katerih je David Coverdale s svojimi Whitesnake najbolj cenjen in prepoznaven.
Kdor misli, da bo od tu dalje tekla beseda o primerjavah različnih reinkarnacij skupine skozi Whitesnake kariero do danes, se globoko moti. Pustimo preteklost ob strani, sicer s "Forevermore" nikdar ne bomo vsi zadovoljni. Za leto 2011, upoštevajoč vse Coverdaelove vzpone in padce v bogati glasbeni karieri, ki se vije od zgodnjih sedemdesetih pa navzgor, ohranja novi album kredibilnost temeljev glasbene pojave skupine. Res je, da se je Coverdaleov glas spremenil v novih časih, da ne premore več nekdanje artikulacije in prenosa znamenitega "okajeno zapeljivega" karakterja enakovredno skozi vse točke vokalnih linij, pa je to še vedno mož unikatne glasbene karizme in interpretacije, brez katerega si Whitesnake ni mogoče niti za hip predstavljati.
Skladbe novega albuma so kot povedano bolj "užitne" glede na naviti predhodnik "Good To Be Bad", ki je bil dejansko "kastriran" v celoti tistih pravi žlahtnih korenin glasbenega prapočela, ki mu je v srcu zapisan David Coverdale in ki ga je povzdignil v enega najbolj sočnih hard rock interpretov ere rocka. Dvanajst skladb je kar veliko, a verjemite, da se ne boste dolgočasili z njimi. Vsak ljubitelj skupine, sploh pa tisti, ki vam je všeč era od albuma "1987" navzgor, boste tudi to pot našli mnogo razlogov za veselje.
Kitarska naveza Aldrich/Beach je to pot ponudila precej bolj pestro paleto glasbenih idej za vodilne riffe, kitarske prehodne ornamente in seveda solaže. Dvojec deluje "bolj umirjeno", pristopa mestoma z večjim občutkom in ne dirja ter ne strelja iz vseh cevi "na prvo žogo". Že prva skladba albuma Steal Your Heart Away, tako uspešno odstre prostor tistemu, kar smo pogrešali na "Good To Be Bad" in kar je (bila) sicer zaščitna znamka Whitesnake. Tančico tistega kar se vije skozi Coverdalovo kariero, košček blues koprene, ki sicer nevsiljivo plemeniti temeljna Whitesnake dela. Tako je tudi značilna karizma Coverdaleovega glasu znova jasneje izpostavljena.
Seveda je tu treba biti previden Doug Aldrich in Reb Beach sta v prvi vrsti rally voznika in "schredderja" kar se igranja kitar tiče, šele potem se najde prostor še za kakšno drugo začimbo. Neposredni pokazatelj tega dejstva Whipping Boy Blues, ki je vse drugo prej, kot tisto kar narekuje njen naslov. "Metalskega fiksirja" je torej manj na albumu in denimo My Evil Ways povsem užitno diha v simbiozi retorike navitega sekanja in stare doktrine, ki jo pooseblja Coverdaleov karakter. Že prvi singel albuma Love Willl Set You Free je posrečena zgibanka tipičnega kitarskega riffa, kot jih prinašata v nove Whitesnake Aldrich in Beach ter prepoznave jurizdikcije klasičnega Whitesnake melosa. Naslovna skladba je nekaj kar nosi Coverdale v sebi že od pamtiveka. Gotovo vrhunec albuma privarčevan za njegov visoko pulzirajoči zaključek. Prvi del je akustičen, primat prevzema Coverdalova interpretacija, potem pa se skladba nenadoma prelomi v rockersko rušilno stopnjevanje, ki ga nadgrajuje orientalski melos tipa pradavnih dosežkov, kot sta Stargazer (Rainbow) ali Kashmir (Led Zeppelin). Arabeska je odlično uravnovešena s klasicistično oblikovanim visoko spevnim melanholičnim refrenom. Skratka popadljivi drama teater ob koncu albuma, ki definitivno izstopa na albumu, po svoji siceršnji razgibanosti, pa je primerljiv lahko s klasiko tipa Still Of The Night.
Po hardrockersko živahnem uvodu zaporedja Steal Your Heart Away, All Out Of Luck in Love Will Set You Free, se Coverdale s tovarišijo umiri z nadvse posrečeno Easier Said Than Done, ki je odličen kandidat za izdajo drugega singlea s tega albuma. Vozi v špuri zibajoče koketnega ritma, ki skuša ujeti nekaj izročila Is This Love. Tell Me How bi z lahkoto zamenjala v otvoritvi Steal Your Heart Away. Nabrušen rocker, ki vžiga s prve! Če že iščemo nekaj rustikalne kozmetike, bi jo našli kar nekaj v I Need You (Shine a Light), kjer odseva skozi melos skladbe ter zlasti grabežljiv refren nekaj stare Whitesnake šole osemdesetih, pa tudi Deep Purpleov Mk. IV postave. Ko smo že pri rustikalnosti je ta poglobljena tudi v brhkem akustičnem pišu melodične in prikupno poslušljive One Of These Days, kjer je prav tako moč najti nekaj sledi Davidovih učnih dni pri Purple. Vsa reč vleče s svojo neobremenjenostjo in predvidljivostjo tudi na kakšne The Eagles. Občutek ob takšni trivialni zasnovanosti poglablja tudi Fare Thee Well, kjer se v akustiko prikrade še nekaj več južnjaškega značaja. Tudi ta skladba bi bila odličen izbor za izdajo v obliki singlea. Love & Treat Me Right, pa poizkuša ujeti izročilo klasike Love Ain't No Stanger.
Splošni občutek je, da skladbe enakovredno stoje druga ob drugi in zato je "Forevermore" v vsem kompetenten album. Whitesnake so uspeli spraviti skupaj 12. skladb, med katerimi nobena ne prinaša mašila "časovnih lukenj neinspiracije" (t. i. "filler-jev"). Razgibanost med njimi je dovolj velika in album se dinamično razvija. Gre za Whitesnake album, ki opravičuje sleherno črko imena skupine. Čvrst, kompakten, živ hard rock album, ki polni z energijo. Govorimo o novem mileniju. O dometu, ki ga lahko Coverdale s to postavo ponudi danes. Adaptirani na nove čase torej. Ob tem je treba preslišati butasta besedila, ki jih prekosijo v stopnji "biti butast" danes nemara le še Bon Jovi, ki pa so za razliko od Coverdalea in tovarišije, že davno izgubili ves svoj ustvarjalni smisel.
"Forevermore" je album, ki ne išče uspeha, pač pa povzema esenco postave Whitesnake v novem mileniju in njen domet. Ostaja v vodah, ki jih pozna, ne raziskuje ničesar novega. Doma je varen in David to še predobro ve. Ve kje so postavljeni mejniki in teh se modro drži. Nabritega igranja prave vražje ultrarock voltaže je na pretek, nekateri podivjani dueli obeh kitar resnično jemljejo sapo. Seveda bode v uho sposojanje nekaterih starejših, že davno tega preizkušenih idej, ki so ujele aktualnost ob pravem času, neverjetno, čeprav manj pomembno, pa je tudi tiskanje Whitesnake žiga na naslovnico novega albuma. Ali zasedba po albumu "1987" res ne daje več prav nobenega poudarka na učinek oblikovanja, ali pa za estetiko preprosto nima pravega občutka. V celokupnem seštevku lahko rečemo, da je "Forevermore" zelo dober album. Precej bolj Whitesnake album, kot njegov predhodnik, kar dokazuje, da ohranja David Coverdale s tovarišijo vso pristnost prave hard rockerske potence!
Še tole. Tiskarski škrat se je prikradel v knjižico in stiskal ime bobnarja Briana Tichyja z dvema "i"-jema.
na vrh