"Forever In Time", šesti studijski izdelek (in peti po vnovični združitvi leta 1990) izpod klešč večnih melodičnih hard rockerjev med najbolj prepoznavnimi pripadniki novega vala britanskega heavy metala, je izjemno lepo presenečenje za vse tiste, ki so skozi leta vztrajno spremljali njihovo izjemno turbulentno kariero ter prvovrstna poslastica za vse ljubitelje kakovostnega melodičnega rocka. Obenem predstavlja enega redkih trenutkov njihove dotedanje povesti, ko je za kratek čas zavladala stabilnost in se je zdelo, da bo ta še lep čas vzdržala.
Praying Mantis so od hrustljavega prvenca "Time Tells No Lies (1981), ki upravičeno velja za NWOBHM klasiko, menjali zasedbe kot po tekočem traku. Edina originalna člana, brata Chris Troy (bas/vokal/klaviature) in Tino Troy (kitara/vokal), sta v letih, ki so sledila izidu prvenca okoli sebe zamenjala plejado članov, da o pevcih, ki so se menjavali z redko videnim tempom, sploh ne govorimo. V nekaj letih po ponovni združitvi so izmenjali kar štiri pevce in čeprav nobeden izmed njih ni bil od muh, je vsak zdržal samo za en album.
Po kratki izkušnji z Garyem Bardenom (ex-MSG, Statetrooper) na predhodnem albumu "To The Power Of Ten" (1995) na katerem so prek zaznavne zvokovne sofistikacije (ponovno) neuspešno poskušali približati svoje stvaritve širšemu občestvu, se je za mikrofon odločil poprijeti Tony O'Hora. Z njegovim prihodom jim je padla sekira v med. O'Hora, je bil (in je še vedno) eden najboljših pevcev v melodičnem hard rocku zato ni presenečenje, da bolj kompatibilnega pevca za njihov slog glasbe preprosto ne bi mogli najti.
Za kako imenitno vokalno izbiro gre, O'Hora dokaže že na otvoritvenem "Wasted Years" (isti naziv kot ga ima Iron Maiden klasika je zgolj naključje), kjer kraljuje njihov zaščitni napad tercetnih kitarskih harmonij izpod prstov Tina Troya in Dennisa Strattona (ex-Iron Maiden, Lionheart). Slednji v navezi s Chrisovo podlago klaviatur v ozadju tvori izjemno poln zvok, ki se nadvse prileže mogočnim melodijam in silovitim bobnarskim prehodom Brucea Bislanda. O'Horov glas ves čas jemlje dih, nič manjši vtis pa ne naredi tudi izjemna produkcija, ki je lahko za vzor marsikaterim njihovim sodobnikom. Na "The Messiah" imamo opravka z originalnim orientalskim motivom prek plezanja po pentatoničnih kitarskih lestvicah ter s čarobnim, v trenutku nalezljivim refrenom, kjer se fenomenalnemu O'Hori v vlogi vokalnih spremljevalcev pridružita brata Troy ter Dennis Stratton.
"Best Years" je prepreden s tekočimi teksturami klaviatur, ki skrbijo za postopno naraščanje veličastnega vzdušja. Sčasoma se izgradi v eno izmed najbolj umetelno komponiranih Praying Mantis kompozicij sploh s himničnim refrenom, ki še dolgo ne uide iz ušes. Tercetne kitarske harmonije zvenijo dovolj subtilno in posamezni rifi so dovolj zašiljeni, da se bodo obliznili tudi najbolj zahtevni sladokusci. Medtem dinamična ritem sekcija ves čas skrbi za idealno podlago ubijalskemu vokalu in sofisticiranim klaviaturam. "Blood Of An Angel" očara s fenomenalno vokalno predstavo (predvsem refren ubija) in izjemno sofisticiranim prelivanjem med posameznimi kitarskimi harmonijami ter klaviaturami.
Tudi v nadaljevanju zlepa ne zmanjka odlično aranžiranih del s hrustljavimi rifi, romantičnimi teksturami klaviatur in do konca naelektrenim vokalnim pristopom. "Valley Of The Kings", naslovu primerno, pričara naslovu primerno, mistično vzdušje, kjer kraljujejo subtilni klaviaturski aranžmaji, O'Hora pa se izkaže tudi kot izjemno eklektičen pevec, ki lahko z lahkoto preskakuje med energičnimi in bolj nežnimi, lirično izpovednimi vodami. "Changes" je še ena gurmanska melodično rockovska sladica, ki bi bila lahko v 80-ih s tistim časom primerno produkcijo celo hit. "Man Behind The Mask" je z večdelnimi kitarskimi harmonijami, žgočimi rifi in antemičnim refrenom skorajda arhetip Praying Mantis klasike. Nič slabše se ne odrežejo "Remember My Name", edina balada na albumu, kjer lahko občudujemo neverjetne O'Horove vokalno-emocionalne razsežnosti, epski "The Day The Sun Turned Cold", ki je s svojimi power metalskimi tercetnimi harmonijami nedvomno najbolj metalsko orientirana skladba na albumu (čeprav se jih šteje med utemeljitelje NWOBHM-ja so imeli Praying Mantis v svoji glasbi vselej le malo povezav s heavy metalom) ter zaključna pravljica "Forever In Time", ki draži ušesne končiče predvsem s sanjskim refrenom ter obenem združuje vse najboljše zvokovne elemente tega albuma.
"Forever In Time" je, če se izvzame klasični prvenec "Time Tells No Lies", brez dvoma najboljši dosežek v povesti te kultne skupine za katero se še danes zdi kot, da jih slaba sreča kar noče zapustiti. Kar se tiče vsesplošne kvalitete in konsistentnosti posameznih stvaritev mu lahko od njihovih izdelkov ob bok stopi samo njihov naslednji album "Nowhere To Hide" (2000), kar pa ni veliko presenečenje, saj ga je ustvarila ista ekipa (prvič in verjetno zadnjič v njihovi povesti). Žal so se sčasoma spet vrnili k svoji neslavni tradiciji nenehnega menjavanja zasedb in tako pokopali zelo verjetno najboljšo verzijo Praying Mantis v njihovi povesti. "Forever In Time", požlahtnjen z neverjetnim Tonyem O'Horo, ključnim faktorjem izjemno pozitivnega zvokovnega preporoda, kljub temu ostaja pogostokrat prezrt melodično hard rockovski dragulj, katerega morajo imeti v svoji zbirki vsi tisti, katerim je mar za vrhunski melodični hard rock, ki vedno znova sproža mravljince po hrbtu.
na vrh