Čeprav je leto naokoli od njegovega izida, je tale album vsekakor vreden vsaj krajše predstavitve. Kdor pozna House Of Lords ve, da ob Jamesu Christianu zapolnjujejo postavo še Jimi McCarvill, na bas kitari, Jimi Bell na kitari in BJ Zampa na bobnih. Če od te postave odšteješ House Of Lords šefa Jamesa Christiana dobiš? Ptičke brez gnezda. Niti ne. Skupino Maxx Explosion. In z njo vred njen prvenec »Forever«.
McCarvill, Bell in Zampa igrajo lep sveženj zadnjih let delovanja skupine House Of Lords pomembno vlogo pri izpolnjevanju nalog, ki jim jih podeljuje James Christian. Bell in Zampa sta v ekipi Christiana že od leta 2006 dalje. V teh letih so se med fanti spletle tovariške vezi, druži pa jih seveda podobno razumevanje in zaznavanja magije imenovane glasba. Če ne prej, so to potrdili skupni jami v studiih, na vajah, ali na odru med pravim koncertnim nastopom. Nastanek nove skupine je bil potemtakem samoumeven.
Album »Forever« ne skriva velike melodične dostopnosti in nalezljivosti, ki se razgalja v večini primerov znotraj ultra-melodično zapeljivih refrenskih napevih, ki prevzemajo primat v skladbah. Izdatno so podprti seveda z vokalnim harmoniziranjem, kar je velika značilnost glasbenega lika House Of Lords. Podedovana reč. Pravzaprav prenesena. Očitno je Christian naučil fante marsikaj uporabnega v letih njihovega službovanja pri House Of Lords. Aranžiranje jim torej ne dela prav nikakršnih preglavic.
Pomembna razlika, ki stilsko oddaljuje Maxx Explosion od poznane House Of Lords recepture aranžiranja, je mnogo bolj živahen in skorajda koncertni zvok produkcije, predvsem jasno in zaznavno rožljanje McCarvillove bas kitare, ki je v produkcij House Of Lords mnogo bolj kontrolirana v zvočni sliki. Prav tako se Bellovi riffi mnogo bolj surovo in nebrzdano »penijo« v distorziranem sekanju. Trio si jemlje pod oznako Maxx Explison mnogo več manevrskega prostora v katerem ukane marsikakšno solistično akrobacijo, ki vleče proti družnemu jamu skupine (instrumental Demon Wheel), kar jim sicer pod dirigentsko taktirko Jamesa Christiana pri House Of Lords ni dovoljeno.
V tej situaciji je šibkejši člen seveda McCarvillovo petje, ki je sicer glede na barvo glasu manj karizmatično, pa sicer v iztočnicah vokalnega pristopanja zgledno , solidno ter dostojno parira danim »melodičnim krivuljam« tako v kiticah kot atmosferičnih krešendih refrenskih napevov. Je pa ta faktor dobro zamaskiran pod ličilom vrhunskega instrumentaliziranja trojice, v refrenih pa se tako ali drugače potuhne v aranžerskem pregrinjalu večdelnih vokalnih harmonij.
Ob elementu večjega iztržka hrupnosti surove zvočne slike v produkciji, kot tudi večji dozi solističnih eskapad glede na današnji slog skupine House Of Lords, ostaja torej osnovna premisa Maxx Explosion še vedno melodična kompaktnost in nalezljivost, ki jo polnokrvno ponuja album »Forever« preko svoje minutaže. Tudi element bombastike je jasno izpostavljen kar je smiselna sorodna vez s House Of Lords. Skladb je za odtenek preveč, zato je edina resna pomanjkljivost izdelka ta, da se občasno prikrade nanj občutek, da se nekateri uporabljeni motivi podvajajo v aranžmajih. Deset skladb bi več kot zadoščalo za ta album. Če ste ljubitelji skupine House Of Lords boste na tem albumu našli dovolj sorodstvenih vezi, da vam bo postal zanimiv in hipoma všečen.
Na hitro in povsem bizarno karikirano lahko rečemo, da je album »Forever« »grdi raček« House Of Lords diskografije. Predvsem precej bolj neotesan in pobalinski, z mnogo manj kontrole in več svobodnjaškega razgibavanja ekstremitet. In kar je v rock 'n' rollu glavno. Sproža namreč precej večjo malho decibelov v prostor!
na vrh