Legendarni britanski progresivno rockovski imenitneži Caravan, vodilni predstavniki t.i. canterbury scene, so v svoji dolgi karieri zagodli marsikatero veselo, saj jim v primerjavi z večinoma preveč resnobnimi glasbenimi vrstniki ni nikoli manjkalo dobre volje in žgečkljivega (včasih tudi črnega) humorja. Po pretežno jazz rockovsko obarvanem predhodniku »Waterloo Lily« (1972) so se na svojem petem studijskem albumu »For Girls Who Grow Plump In The Night« vrnili k zmagoviti slogovni formuli mojstrovine »In The Land Of Grey And Pink« (1971) ter vse skupaj razširili z duhovitimi godalnimi aranžmaji v režiji novega člana, violista Geoffreya Richardsona (še danes član skupine). Po zaslugi slednjega so njihovi karakteristični baročno-pastoralni orkestralni aranžmaji na »Deklicah, katere se čez noč zredijo« postali še bolj slojeviti in sočni ter učinkoviteje prepleteni s tradicionalno nepredvidljivimi jazzovskimi ritmičnimi tendencami. Caravan so svoje kompleksne ritmične forme sredi katerih ni manjkalo norih improvizacij vnovič podprli z bolj ali manj burkaškimi besedili prek katerih so na inteligenten način nastavljali satirično zrcalo tedanji britanski družbi.
V nenavadni igri ironije je skupino pred začetkom snemanja zapustil kultni basist/pevec in originalni član Richard Sinclair, medtem ko je Stevea Millerja na klaviaturah zamenjal Richardov bratranec David, kateri je Caravan zapustil ravno zato, ker mu ni dišala za njegov okus pretirano jazzovska usmeritev, katero je na »Waterloo Lily« propagiral njegov sorodnik. Na Richardovo mesto (slednji je v tem času ustanovil lastno skupino Hatfield And The North) je prišel John G. Perry, ki je poleg igranja bas kitare opravljal še vlogo pomožnega vokalista. Glavni pevec je seveda ostajal neformalni šef skupine, briljantni kitarist Pye Hastings, ki je bil s svojimi specifičnimi, večinoma prešernimi pevskimi izlivi, ki so bili večkrat na meji falseta resen izzivalec Jona Andersona (Yes). Richard Coughlan, poleg gospoda Hastingsa (še danes) edini originalni član Caravan, pa je s svojo slojevito jazzovsko bobnarsko tehniko zagotavljal eno izmed najbolj dinamičnih ritem linij v celotnem žanru canterbury.
Na »For Girls Who Grow Plump In The Night« se nahaja nekaj najlepših in epskih stvaritev v njihovi karieri s čimer se ta mojstrovina uvršča ob bok legendarnemu in med privrženci samo za malenkost večkrat omenjenemu »In The Land Of Grey And Pink«. Pravzaprav bi se lahko prav vse skladbe na albumu označilo za Caravan zimzelene, saj večino izmed njih še danes z užitkom izvajajo na koncertnih odrih. Že ob uvodni, pastoralno-baročni suiti »Memory Lain, Hugh/Headloss« na kateri z neverjetno energijo fuzirajo elemente folka, jazza, simfonike in rocka grejo še danes večini 'progoljubcem' mravljinci po hrbtu, predvsem ob slojevitih orkestralnih aranžmajih in mogočnem ambientu. Vse skupaj odlikuje še za tiste čase fenomenalna produkcija v domeni Davida Hitchcocka.
Neverjetna fluidnost med Pyeovimi inteligentnimi kitarskimi pasažami, duhovitimi ritmičnimi finesami in Davidovimi simfoničnimi meandri ob Richardsonovih godalnih norijah in gostujoči flavti v režiji Pyeovega brata Jimmya, kateri se nahaja v tradicionalni vlogi gostujočega glasbenika, ves čas jemlje dih. Zaključni del, »Headloss«, se ponaša z razigranim vzdušjem in super melodičnim refrenom. Potreba po ohranjanju melodičnosti, zaradi česar so prav tako precej odstopali od večine predstavnikov tega žanra, je bila že od nekdaj pomembna odlika te legendarne canterbury skupine, ki je poleg jazzovskih mojstrov prisegala predvsem na zapuščino Beatlov, kar se tiče njihovih glasbenih vplivov.
»Hoedown« je še ena hudo zabavna stvaritev s poskočnim ritmom, prešernim vokalom in veseljaškim ambientom, vendar je navidezna preprostost melodičnega glavnega motiva varljiva, saj gre vnovič za ritmično izrazito kompleksen Caravan zimzelen s temperamentnimi godalnimi izlivi. »Surprise, Surprise«, je čudovita simfonično obarvana pastoralna balada na kateri Pyeov vokal sije kot sonce. Čeprav v krasnem refrenu, kjer ga spremljajo vrhunske spremljevalne harmonije, zaradi doseganja visokih vokalnih linij nekoliko spominja na Jona Andersona pa je vsaka nadaljnja primerjava z legendarnim Yes pevcem odveč, saj imata povsem drugačno barvo glasu, poleg tega Pye na »Surprise, Surprise« ne poje o 'sončkih in rožicah', temveč se posmehuje nekaterim okostenelim družbenim normam.
Temačna klasika »C'thlu Thlu« je zaradi mračnega vzdušja in besedila o Chthuluju, mitološki kozmični pošasti iz burne domišljije kultnega ameriškega pisatelja H.P. Lovecrafta, daleč najbolj neobičajna stvaritev na albumu, saj na njej vladata neobičajno žgoč kitarski rif in shizofrena bas linija, medtem ko se na glavnem vokalu učinkovito izmenjujeta Pye in basist Perry. Tolikšna mrakobnost je bila za Caravan res nenavadna, a srhljivo vzdušje med katerim si ni težko predstavljati Chthuluja, kako leze iz svoje temačne kozmične ječe na drugem svetu, je ves čas na izjemni ravni. To še posebno velja za zaključni inštrumentalni del, ki po ambientu, tudi po zaslugi številnih inovativnih sintetizatorskih efektov in hudomušnih orglarskih pasaž, spominja na okultistično nočno moro, kakršno si ne bi mogli zamisliti niti kakšni Black Sabbath.
Potovanju po mračnem blodnjaku sledi hudomušni zimzelen »The Dog, The Dog, He's At It Again«, ki je s svojim nepozabnim melodičnim refrenom in burkaškim besedilom o lokalnem žigolu, med Caravan privrženci morda celo njihova najbolj priljubljena klasika. Ta izjemno zabavni standard, ki je nekje vmes med šegavo zbadljivko in orkestralnim epom, ima poleg porogljive osrednje melodije v svojih nedrih tudi lepo število čudovitih orglarskih improvizacij v režiji Davida Sinclaira. Zmagoslaven refren z mogočnimi večglasji pa predstavlja enega najbolj veličastnih trenutkov v celotni povesti teh canterburyskih imenitnežev. Suita »Be Alright/Chance of a Lifetime« je v prvem delu utemeljena na udarnem kitarskem rifu in sočnih godalnih aranžmajih Richardsonove viole, medtem ko Perry, ki je bil dostojna zamenjava za bas kitarskega mojstra Richarda Sinclaira, tu vnovič prevzame vokalno pobudo. V drugem delu zavlada precej bolj umirjen ambient na podlagi hipnotičnih tolkal, melanholične melodije na violi in Pyeovega eteričnega petja.
Zaključna epska mojstrovina, superkompleksna suita »L'Auberge Du Sanglier/A Hunting We Shall Go/Pengola/Backwards/A Hunting We Shall Go (Reprise)« pri kateri je v vlogi skladatelja Pyeu in Johnu G. Perryu pomagal tudi kultni klaviaturist Mike Ratledge (ex-Soft Machine) od katerega so si sposodili glavni rif Soft Machine klasike »Slightly At The Time« pa je pravcata Caravan orgija neslutenih ambientalnih sprememb, inteligentnih improvizacij, predrznih časovnih prehodov in veličastnih orkestralnih aranžmajev ob katerih se bodo še dandanes obliznili vsi glasbeni gurmani. V uvodnem delu vlada kompleksna jazzovsko-orkestralna sekcija s pospešenim ritmom na račun mogočnih bobnarskih krošejev, divjih kitarskih in godalnih pasaž ter pulzirajočih bas linij. Srednji del z umirjenim ritmom na klavirju ob spremljavi hipnotičnih orkestralnih zaves čez katere se prebijajo hudomušne sintetizatorske teksture predstavlja čudovit trenutek za ambientalno sanjarjenje. V zaključnem delu, potem ko na plano pridejo glavne improvizacijske odlike vseh inštrumentalistov, se povrne veličasten glavni uvodni motiv, ki ta epski zimzelen privede v bombastični zaključek.
»For Girls Who Grow Plump In The Night« predstavlja epsko zmagoslavje pretanjene kombinatorike skladateljske dovršenosti, improvizacijske spontanosti, veličastnih ambientalnih nians in nebrzdanega angleškega humorja v režiji ene najboljših progresivno rockovskih skupin vseh časov. Tako kot ponavadi je album ob izidu naletel na prisrčen odziv po skoraj vseh državah zahodne in srednje Evrope, kjer so Caravan vselej uživali 'zvezdniški' status, medtem ko so se na domačih britanskih tleh in v ZDA, kar se komercialnega odziva tiče, radijske postaje in lokalni kritiki obnašali kot, da sploh ne bi izšel.
na vrh