Peter Hammill, legendarni pevec in skladatelj, občasno pa tudi kitarist, pianist, pesnik, pisatelj ter predvsem filozof, ki si je svetovni sloves prislužil kot duša progresivno rockovskih velikanov Van Der Graaf Generator, ne potrebuje kakšne posebne, dodatne predstavitve. Vsakdo, kdor se je vsaj enkrat v življenju znašel v čudovitem svetu progresivnega rocka in eksperimentalne glasbe nasploh, ve da gre za enega izmed najbolj unikatnih in plodovitih umetnikov na področju rock glasbe, ki je v svoji dotedanji karieri posnel že več kot petindvajset, večinoma stilistično popolnoma raznolikih, studijskih albumov.
Čeprav gre za vsestranskega umetnika, si je Hammill največje spoštovanje ljubiteljev eksperimentalne glasbe prislužil kot fantastičen pevec, ki je obdarjen s povsem unikatnim vokalom iz katerega ves čas seva svojevrstna karizma. Za njegovo petje je značilno dramatično in pogostokrat hitro menjavanje visokih in nizkih leg, občasno zabeljeno z izdatno mero teatralnosti. Njegovo največje bogastvo pa leži v nadvse barvitem izražanju raznolikih in do skrajnosti vživetih čustev. Poslušalca lahko denimo dodobra vznemiri z brutalnimi, a skrbno nadzorovanimi vreščanji, že v naslednjem trenutku pa ga je sposoben z nežnim, skorajda angelskim, falsetom ganiti do solz. Ravno zaradi teh lastnosti se že štiri desetletja uvršča v vrh najbolj cenjenih pevcev v progresivnem rocku.
"Fool's Mate" je bil prvenec njegove samostojne kariere, ki je nastal nedolgo pred nastankom Van Der Graaf Generator magnum opusa "Pawn Hearts" (1971). Album ima dolgo in zanimivo evolucijo, ki sega vse do začetkov njegove profesionalne glasbene kariere in se v marsičem prekriva z aktivnostmi njegove matične skupine. Petrova samostojna pot bi se v bistvu morala začeti že leta 1969. Vzrok za to je ležal v tem, da je leta 1968 kot edini član VDGG podpisal pogodbo z založbo Mercury Records. Ko je skupina leta 1969 prvič razpadla, je že začel snemati svoj solo prvenec in imel celo nekaj koncertnih nastopov na londonskem liceju. Po nepričakovani obnovitvi VDGG je material, ki je bil mišljen za njegov solo prvenec, izšel kot prvi VDGG album "The Aerosol Grey Machine" (1969). Večina materiala, ki je bil napisana v teh zgodnjih dneh njegove glasbene poti (od 1967-1968), je prek nekoliko dograjenih aranžmajev, izšla na "Fool's Mate".
Temu primerno je album v primerjavi z njegovimi kasnejšimi, veliko bolj kompleksnimi in ambicioznimi solo izdelki, precej bolj enostavna in kompaktna zbirka krajših del. Še manj je njegova glasbena vsebina primerljiva z VDGG albumi, ki sodijo v vrh kompleksnega progresivnega rocka. Pri tovrstni primerjavi bi se lahko govorilo celo o pop rock izdelku. Hammill se je tega dobro zavedal. Zato je izid albuma pospremil z besedami, da "Fool's Mate" ne odraža njegovega trenutnega artističnega stanja, vendar po drugi strani zajema njegove glasbene korenine in odraža dobršen del njegove osebnosti.
Naslov albuma je besedna igra na račun tarot kart (norec je ena izmed kart) in šaha (mat je znana šahovska fraza). Album je opremljen z odlično naslovnico Paula Whiteheada (znan tudi po naslovnicah za VDGG in Genesis), ki je na albumu gostoval tudi v vlogi dodatnega bobnarja. Kljub njegovi lahkotnosti (v primerjavi s Petrovimi kasnejšimi solo izdelki, gre že skorajda za dobrohotno naivnost) je "Fool's Mate" soliden prvenec z vrsto zanimivih in všečnih skladb.
Poleg Hammilla je na njem sodelovala čedna druščina vrhunskih glasbenikov. Na prvem mestu so bili to njegovi VDGG pajdaši, se pravi klaviaturist Hugh Banton, bobnar Guy Evans, saksofonist in flavtist David Jackson ter basist Nic Potter, ki je bil v tistem času že bivši član skupine. Ne manjka tudi Robert Fripp, šef prog rock titanov King Crimson, na svoji električni kitari. S slednjim je Hammill sodeloval tudi na dveh VDGG albumih. Tu pa sta tudi Rod Clements in Ray Jackson iz folk rockovske skupine Lindisfarne, ki so bili tedaj založniški vrstniki VDGG pri založbi Charisma.
Levji delež skladb temelji na preprostih, večinoma pastoralnih aranžmajih s poudarkom na Petrovi akustični kitari, klavirju in seveda petju. V nasprotju s Hammillovo običajno prakso skozi besedila prevladujejo nenavadno pozitivna in tudi ljubezenska sporočila, ki odražajo njegovo emocionalno stanje iz konca 60-ih oziroma njegovega mladostniškega obdobja. Občasna spremljava baročnih aranžmajev na klaviaturah in godalih doda skladbam tudi nekaj elementov folk rocka. To velja predvsem za nežne, akustično obarvane balade kot so "Happy", "Child", "Viking" in "The Birds".
Med nekoliko bolj eksperimentalne stvaritve sodijo uvodni "Imperial Zeppelin" s spremljavo kravjih zvoncev in plesnimi ritmi, ki je nekakšen križanec med rock'n'rollom in simfoničnim rockom, na jazzovsko-simfoničnih aranžmajih grajeni "Re-Awakening", ki je od vseh del na albumu stilistično še najbližje VDGG, "Summer Song (In The Autumn)" in zaključni "I Once Wrote Some Poems", ki na koncu vsebuje precej nadležen efekt tuljenja "sirene" (prisoten tudi na začetku albuma).
Razen "Vision", ki je ena izmed njegovih najlepših ljubezenskih balad (na njej sodeluje tudi Fripp) in katero še danes rad izvaja v živo, nobena izmed skladb na albumu ne predstavlja kakega pomembnega mejnika v njegovi karieri. Vse po vrsti pa so najmanj solidne stvaritve, ki s svojimi nežnimi, pastoralnimi melodijami zelo hitro zlezejo pod kožo.
"Fool's Mate" je soliden prvenec, ki uspešno uteleša Hammillove glasbene korenine. S svojo sveto preproščino in simpatično, pastoralno priljudnostjo je seveda svetlobna leta daleč od njegovih kasnejših solo in VDGG mojstrovin. Tudi v primerjavi z "The Aerosol Grey Machine" je to skorajda folk/pop rock album. Zato ljubiteljem progresivnega rocka ne bo nikoli kdo ve kako zanimiv, razen s stališča raziskovanja glasbenih korenin enega najbolj pomembnih glasbenikov tega žanra. To je po svoje škoda, saj gre za kvalitetno zbirko akustično obarvanih del, ki Petra predstavijo tudi v nekoliko bolj priljudni luči pisca preprostih in krajših, večinoma ljubezenskih skladb. Z VDGG se je do tedaj že več kot izkazal v vlogi fantastičnega pisca naprednih, kompleksnih in ambicioznih kompozicij. S "Fool's Mate" pa je prvič jasneje dokazal, da je obenem tudi kvaliteten pisec krajših del, ki so zanimiva tudi za manj zahtevno publiko.
na vrh