Focus: Focus 9 / New Skin

Od legendarnih skupin simfoničnega prog rocka, ki so v 70-ih ustvarile večino svojih najboljših del, so Nizozemski trubadurji Focus, klub mojstrskim stvaritvam kot sta bila albuma "Moving Waves" (1971) ter "Hamburger Concerto" (1973) in kljub ultra hitu "Hocus Pocus" (Moving Waves), katerega pozna večina kolikor toliko ozaveščenih ljubiteljev rock glasbe, vedno ostajali nekoliko spregledani. Predvsem jih je spremljala dolga senca njihovih britanskih vrstnikov, čeprav so imeli skoraj vedno na daleč prepoznaven stil. Po povprečnih do podpovprečnih albumih, ki so sledili v drugi polovici 70-ih in neuspelemu poskusu združitve sredi 80ih, je njihovemu jodlarskemu poglavarju, sicer izjemno cenjenemu in karizmatičnemu klaviaturistu, flavtistu in vokalistu Thijsu van Leeru, leta 2002 le uspelo reanimirati skupino pa čeprav ne čisto tako kot bi si sam želel. Ker njegov poskus oživitve skupine v njeni klasični zasedbi z nenadomestljivim, a muhastim Janom Akkermanom na kitari ni uspel, je moral dati priložnost tudi nekaterim novim glasbenikom. Sledil je "Focus 8" (2002), njihov prvi studijski album po 24ih letih, če ne štejem albuma "Focus: Jan Akkerman & Thijs van Leer" (1985), ki je bil bolj skupni projekt obeh glavnih velmož skupine. "Focus 8", ki je bil ne glede na nekaj dobrih stvaritev precejšnje razočaranje, je pokazal da so se novi Focus prilagodili nekakšni melanholični empatiji ter da jim je v novem stoletju začelo počasi zmanjkovati svežih idej zato se tudi od tega nisem nadejal nečesa kdo ve kako posebnega. 

Zanimivo, ta album vsebuje dve različni imeni, ambiciozno zveneče "New Skin" in precej obrabljeno "Nine" (več kot očitno je, da se lahko v prihodnosti nadejamo še "Ten", "Eleven", "Twelf" in tako naprej; tradicije pač iz vraževerja očitno raje ne gre prekiniti), kar tudi odraža približno zvočno podobo tega albuma, ki je nekakšen ustrezen kompromis med nekaterimi novimi idejami in klasičnim, prepoznavnim Focus zvokom, ki bo zadovoljil vse njihove stare fane. Spodbudno je že dejstvo, da se je za bobne vrnil stari maček Pierre van der Linden, medtem ko je mladi kitarist Niels van der Steenhoven, ki je zamenjal Jana Dumeeja pred izidom albuma, vzbudil upanje, da bo skupini prinesel nekaj dodatnega mladostnega zagona in novih idej, kar je vsaj delno tudi uspel uresničiti. Po drugi strani pa moram priznati, da od Focus pač nekako niti nisem pričakoval, da bodo ustvarili kaj revolucionarno novega, kar je skupen problem večine izmed tistih redkih preživelih legend zlate dobe progresivnega rocka. Njihovi najboljši in avanturistični časi so pač že zdavnaj minili.

Album je naphan z več kot 70 minutami glasbe, kar je danes redkost pri skupinah s tako dolgim stažem kot ga imajo Focus, čeprav s tem prinaša tveganje, da vse skladbe niso na isti kakovostni ravni. To velja tudi za ta album, vendar pa kvaliteta na koncu vseeno pretehta nad kvantiteto. Otvoritvena "Black Beauty" z debelo linijo hammondk, duhovitim žvižganjem in poskočnim ritmom je sicer klasična Focus skladba (ki je na srečo drugačna od istoimenske stvaritve z njihovega prvenca), čeprav ji malce primanjkuje tiste nebrzdane energije, ki ponavadi odlikuje njihova najboljša dela. "Focus 7" nadaljuje njihovo tradicijo ustvarjanja emocionalnih del z lepimi aranžmaji na orglah in melanholičnimi kitarskimi pasažami. Nekoliko več energičnosti vnese "Hurkey Turkey Pt. 2", nadaljevanje istoimenske skladbe s "Focus 8", ki vsebuje adaptacijo klasičnega Mozartovega dela, katerega se že na začetku nauči večina šolanih pianistov. Je dokaj komičen, ne preveč posrečen, poskus ujetja starih dni s pomočjo Thijsovega zaščitnega jodlanja, baročnih aranžmajev na klavirju in nekaj klasičnih rifov. To delo je več kot očiten signal, da jim ponekod pač zmanjkuje svežih idej. Dosti bolj zanimiva stvaritev je jazzovsko naravnana "Sylvia's Stephenson's - Ubatuba", ki vsebuje emocionalne klaviature in naelektrene rife ob Thijsovih vokalnih duhovičenjih. Tu se van der Steenhoven prvič izkaže z odlično solažo, ki je vredna najboljših kitaristov simfoničnega proga. "Niels' Skin" (očitno posvečena van der Steenhovenu) ima funky ritem in nekaj dobrih rifov kot tudi izjemne pasaže prek prepleta kitare in klaviatur, katere še nadgradi duhovita kitarska solaža, ki dokončno prepriča, da je Niels kitarist iz pravega testa. Še eno izmed boljših del albuma. Sledi precejšnja polomija, balada "Just Like Eddy", ki vsebuje gostujoči vokal Joja de Roecka in je zaradi njegove pretirane patetičnosti popolnoma izven konteksta celotnega albuma. De Roeckov vokal bi bil bolj primeren za kak moderen pop band kot pa za Focus. Če ne bi bilo lepe podlage hammondk in dinamičnih kitarskih pasaž bi le težko verjel, da gre za isto skupino. "Aya Yuppie Hippie Yee" nam že po naslovu pove, da gre za duhovito delo in enega izmed vrhuncev albuma, kateremu ne manjka okusnih kitarskih pasaž ter številnih prehodov na van der Lindnovih bobnih. Končno napoči tudi trenutek na katerega sem moral kar dolgo čakati – namreč odlična Thijsova solaža na flavti, katere opazno primanjkuje na celotnem albumu. "Focus 9" je jazzovsko usmerjena zadeva, ki je podložena na obširni rabi klavirja in akustične kitare. Dokaj zaspana in celo nekoliko dolgočasna stvaritev, predvsem pa občutno predolga. Focus pač nikdar niso bili rojeni kot kdo ve kakšni veliki jazz fusionisti saj je bila njihova ritem linija skoraj vedno preveč izrazito (hard) rockerska. "Curtain Call" rešuje skoraj vedno zelo dobra Thijsova flavta, dobri prehodi na bobnih in okusne variacije med hammondkami in kitaro. To pot se jim fuzija jazza in rocka dosti bolje posreči kot prej. Veselo vzdušje pa zopet zakoljejo še z eno melanholično obarvano stvaritvijo "Ode To Venus" čez katero sicer nimam nobenih večjih pripomb, čeprav kakšna dodatna variacija res ne bi škodila. "European Rap (sody)" je vrhunec albuma in delo ki je še najbližje Focus klasiki saj vsebuje vse njihove najboljše elemente: od melanholičnih pasaž na klaviaturah, nabrite flavte, Thijsovih jodlanj, hard rockovskih rifov, poskakujočega jazzerskega ritma, ki ima v prvem delu pravcati ruski kazačok pridih. Zlasti navdušujoč je drugi del, ki je poln tako melanholičnih kot nabritih variacij. Zanimivo je tudi to, da Thijs v svoji nenavadni naraciji besedila našteva vse njihove klasike. "Pim" je še ena od tistih šegavih stvaritev (posvečenim naključnim muzam), ki spominjajo na reklamo za ciciban čeveljčke in katero nikakor ne gre jemati resno. "It Takes 2 2 Tango" je zaspan zaključek kakršnega je bilo nekako kar pričakovati. Melanholični barsko obarvani fusion na klavirju in nekaterih solidnih kitarskih pasažah.

Focus tudi po vseh teh letih dokazujejo, da so še vedno mojstri melodično začinjenega simfoničnega rocka, dinamike, jazzovsko naravnanih harmonij, duhovitih glasbenih tem, impresij ter menjavanjih različnih vzdušij: od nabritega do melanholičnega. Ostajajo izpričani glasbeni perfekcionisti. Vseeno pa ne bi škodilo, da bi v svoj prepoznavni zvok vnesli še kakšno svežo idejo, kar bi zmanjšalo predvidljivost nekaterih del na albumu, ki je nasplošno relativno uspešen poskus vrnitve k starim standardom in obrat v pravo smer, čeprav je daleč od tega kar so ustvarjali v svojih najboljših časih. Klasični zvok skupine se je na večini boljših del sicer vrnil in to je spodbudno za vse ljubitelje njihovih starih dni, vendar pa album konstantno tare pomanjkanje novih idej prav tako je več kot očitno, da skoraj vsakemu malo bolj energičnemu delu sledi eno umirjeno. Ves čas je prisoten nek občutek kompromisa, kako zadovoljiti stare fane in se prek preizkušene formule izkopati iz dejstva, da že vrsto let niso ustvarili zares spodobnega albuma. To jim je sicer na koncu tudi uspelo saj bo album potešil vse zveste pristaše starega burleskneža in njegovih trubadurjev, ki so vsaj na koncertnih nastopih, če že ne več v studiu, še zmeraj veličastna skupina, katero se vselej splača videti v živo, kar dokazuje večina nedavno izdanih koncertnih posnetkov. Vsi tisti, ki pričakujejo še kaj podobnega delom kot so bili denimo "Eruption", "Asnwers? Questions! Questions? Answers!" ali "Hamburger Concerto" pa bodo še naprej morali živeti v daljni preteklosti.