Po izjemnem drugem albumu, "Surfing with the Alien", je Joe Satriani leta 1989 storil nekaj kar mogoče ni pričakovalo veliko ljudi. "Surfing with the Alien" je bil izjemen album, a Satriani je s svojim tretjim studijskim izdelkom, "Flying in a Blue Dream", ta izdelek še presegel in se še bolj ustoličil na mestu enega najboljših kitaristov na svetu.
Za ta album je Satch okoli sebe nabral kopico izjemnih glasbenikov, ki so mu še dodatno pomagali oblikovati njegovo vizijo. Tokrat je šlo še za veliko več kot le dokazovanje kitarskih mišic, saj nam Satriani postreže z obilo okusnih melodij in solaž, seveda pa ne manjka tudi klasične kitarske drznosti. Splošno pa album vseeno predstavlja nekakšen odstop od norme, saj gre za enega najbolj avanturističnih izdelkov v njegovi zgodovini.
Album se začne počasi z naslovno skladbo, ki pa kaj kmalu začne drveti z vso močjo. To še posebej velja za solažo, ki jo naj bi Joe napisal v vinjenem stanju. Sam pravi, da je potreboval kar nekaj časa, da se mu jo je uspelo naučiti treznemu. Sledi divja pesem s čudnim, Zappovskim naslovom - še ena odlična melodija v tipičnem Satch stilu. Can't Slow Down je prva pesem z vokalom. Gre za še eno hard rock lepotico, kjer Joe pokaže vse svoje odlike, tako na kitari kot na vokalu. Še posebej so nalezljive melodije. Po kratkem insrumentalu Headless sledi funky pesem Strange, kjer se vidi Satcheva raznovrstnost. Nato pa eden najlepših trenutkov na albumu - njegov hit I Believe, ki dokaže, da Satrianiju ni treba vseskozi drveti skozi note, da bi se lahko izkazal. Po še eni mrzlično hitri kompoziciji sledi bolj blues/hard rock obarvana Big Bad Moon. Po kratkem izletu z banjom na The Feeling in The Phone Call, Joe nenadoma zaide v bolj mistične vode (skoraj new ageovske) z Day at the Beach. Back to Shalla-Bal nas vrne v normalo hard rocka z zopet nekaj izjemnimi kitarskimi vložki. Na Ride Satriani opiše svojo ljubezen do težkih motorjev. Ker Satriani poje o vožnji s svojim "bikeom", in ker ima "bike" v angleščini dva pomena (kolo in motor), sem si vedno predstavljal smešen spot, kjer Satriani sedi na starem zguljenem poniju, počasi pritiska na pedala in kot majhen otrok cinglja z zvončkom. Že ko človek misli, da album ne more biti boljši, prideta na vrsto še dve stvaritvi v dveh delih, ki se obe začneta z meditativnim nežnim delom in končata bolj sunkovito. Za konec pa še Into the Light, kjer Satriani z nežnimi kitarskimi vložki zaključi izjemen album.
Ena glavnih vrlin tega albuma je, da te vsaka pesem preseneti. Vsaka skladba ima nekaj samosvojega in edinstvenega. Žanrsko je Satriani na tem albumu raznolik kot še nikoli prej in nikoli poslej. Pokaže prav vse svoje adute - od tipičnega kitarskega hard rocka, funka, bluesa, countryja (banjo), atmosferične in (skoraj) new age glasbe in še kaj bi se našlo. Vsak trenutek na albumu je prežet z nekim novim občutkom, z neko novo zamislijo in ravno to so albumi, ki nam še dolgo ostanejo v spominu. Pomembno je tudi dejstvo, da album niti za trenutek ne izgubi svoje intenzivnosti, temveč jo vseskozi le še nadgrajuje.
Satriani se na tem albumu izkaže ne le kot kitarist, temveč tudi kot še vse kaj drugega. Opazni so tudi njegovi deli na banju, orglicah in klaviaturah. Kljub temu, da se morda tokrat bolj posveti še drugim instrumentom kot kdajkoli poprej, pa moč kitare ni prav nič manjša. Satriani je še ostal "kitarski bog", ki pa se ne boji poizkusiti česa novega. Še vedno naletimo na hitre dele, kjer vidimo zakaj je Joe kot kitarist tako spoštovan, vendar pa ne manjka tudi delov, ki so bolj osredotočeni na melodičnost.
Ob vsem kaj stori Satriani, bi kaj kmalu lahko pozabili tudi na ekipo, ki tukaj sodeluje. Med sodelavci na albumu se skrivajo tudi dragulji tipa Stuart Hamm in Simon Phillips, ki vsekakor dajo glasbi nek poseben pečat.
Menim, da je tisto, kar Satcha loči od ostalih tako imenovanih kitarskih bogov, njegova sposobnost ustvarjanja spevnih melodij in solaž. Očitno je, da ima znanja vsaj toliko kot njegovi "konkurenti", vendar pa je njegov glavni adut v tem, da mu ni treba vedno hiteti z nadzvočno hitrostjo, temveč zna dostikrat ustvariti tisti pravi občutek, ki te posrka v njegovo glasbo. Osebno menim, da je Flying in a Blue Dream njegov največji dosežek in bo za vedno predstavljal enega najboljših rock albumov in ne le enega najboljših kitarskih albumov. Satch je z njim postal nesmrtna in nedotakljiva glasbena ikona, ne gleda na to kaj je sledilo.
na vrh