"Fly From Here", prvi Yes album po skorajda desetih letih, kolikor jih je minilo od izida predhodnika "Magnification" (2001) in skupno že enaindvajseti, bi brez konkurence lahko osvojil prvo nagrado za najbolj kontroverzen progresivno rockovski album zadnjega desetletja. Že samo ozadje njegovega nastanka je na skrajni meji Spinal Tap bizarnosti, zato se je pred poslušanjem novega albuma vredno z njim pobliže seznaniti. V zadnjih treh letih so se določene stvari v taboru Yes dramatično spremenile; žal ne na boljše.
Jon Anderson, karizmatični pevec in pisec besedil, skozi desetletja prepoznan kot definitivni glas Yes in poleg basista Chrisa Squirea edini originalni član legendarne progresivno rockovske skupine, ki je bila ustanovljena leta 1968, se zaradi resnih zdravstvenih težav z dihanjem tik pred začetkom turneje leta 2008 znajde v bolnišnici. Jonovi dolgoletni pajdaši, katerih z izjemno bobnarja Alana Whitea ne zanima njegovo zdravstveno stanje, niti toliko, da bi ga enkrat poklicali po telefonu, v tem času mine potrpljenje, zato izberejo novega pevca, Kanadčana Benoita Davida, člana tribute to Yes skupine Close to the Edge in progresivno rockovskega banda Mystery, Andersonovo dvajset let mlajšo karbonsko kopijo, vendar brez njegovega vokalnega razpona, brez uspešnega doseganja falseta in seveda brez Jonove karizme. Zlobneži, ki s pravimi ljubitelji Yes nimajo prav dosti zveze, bi pripomnili, da tudi brez njegovega smisla za neutrudno novo-dobno pridiganje v besedilih.
Še nekoliko prej pred tem kontroverznim dogodkom iz zdravstvenih razlogov sodelovanje z Yes prekine legendarni klaviaturist Rick Wakeman, edini član, ki se je v času bolniškega okrevanja izkazal kot Andersonov pravi prijatelj in s katerim še vedno sodelujeta. Njegov odhod seveda ni bil tako šokanten kot Andersonova odpustitev iz skupine, saj jih je v svoji razburkani karieri že večkrat zapustil in se potem znova vrnil, a je legendarni virtuoz pri dolgoletnih privržencih skupine vedno veljal za najbolj priljubljenega člana Yes in bil s svojim klaviaturskimi predstavami, osupljivo virtuoznostjo pa tudi s samo pojavo ter značilnim humorjem glavni magnet za množice.
Za turnejo z novim pevcem ga zamenja njegov sin Oliver Wakeman, katerega tik pred začetkom snemanja "Fly From Here" proti Oliverjevi volji nasledi Geoff Downes, dolgoletni Asia klaviaturist, povratnik v skupino s katero je nazadnje uspešno sodeloval pred tridesetimi leti, na turneji s kultnega albuma "Drama" (slednji bo v tej recenziji še večkrat omenjen). Downesa je v skupino pripeljal kitarski velemojster Steve Howe, sicer njegov soborec pri Asia-i.
Maloštevilni podporniki novih Yes bodo v obrambo novemu pevcu Davidu, ki je svoje delo na albumu sicer opravil korektno, po pričakovanjih in za nastalo godljo osebno ni prav nič kriv, saj je bil zgolj del Squireovih egoističnih mahinacij opozorili, da je nova situacija precej podobna tisti okoli nastanka albuma "Drama", ko je Andersona za dve leti nadomestil Trevor Horn (ex-The Buggles), kateri bo v recenziji še večkrat omenjen.
Razlika s tedanjim obdobjem je očitna, saj je Anderson takrat prostovoljno odšel iz skupine in ni bil prisilno odpuščen, nova zasedba pa tudi ni bila pred izidom albuma agresivno promovirana z obsežno turnejo in obremenjena z medsebojnimi zamerami. Tedaj so vsi vedeli, da gre samo začasen eksperiment. Anderson se je že čez eno leto vrnil nazaj k skupini, "Drama", edini album s Hornom, ki je na "Fly From Here", ironično, poskrbel za produkcijo, napisal glavnino (boljših) del in odpel spremljevalne vokale, pa si je zaradi svojstvenosti in vsesplošne kvalitete upravičeno prislužil kulten status.
"Fly From Here" je v primerjavi z "Dramo" povsem drugačna zgodba, čeprav se ji trudi biti na mesta kar se da podoben in zveneti kot njeno nadaljevanje. Yes se na njem z vsem naporom trudijo, da bi obnovili retro zvok in kompleksnost svojega najboljšega obdobja, a jim to nikakor ne uspeva pri čemer jim ni v prid tudi Hornova retrogardna, plastična produkcija s katero je želel band povrniti nazaj na prelom sedemdesetih in osemdesetih. Glavnina skladb na albumu je pod Hornovim in Downesovim peresom nastala že na začetku osemdesetih med nastajanjem albuma "Drama", tako da se Squire, Howe in White v vlogi komponistov tokrat niso kaj prida pretegnili. Zastavlja se resno vprašanje ali si album sploh zasluži logotip Yes, glede na to, da sta Horn in Downes napisala več kot polovico kompozicij na njem.
Najpomembnejše vprašanje, ki je pred izidom begalo večino privržencev pa je bilo seveda to ali je nova inkarnacija skupine s "Fly From Here" upravičila svojo ekskluzivnost do uporabe imena Yes. Odgovor bi se lahko hkrati glasil da in ne. Yes brez Andersona so slaba šala, kvečjemu začasen eksperiment, zato je prvi problem nastopi že s samim vokalom. Novi pevec David, ironično, skozi celoten album zveni kot hibrid med Andersonom in prej omenjenim Trevorjem Hornom. Drugi problem so Downesove klaviature. Geoff je izjemen klaviaturist, a njegov pristop, ki se odlično prilega art rockovskim in AOR bandom kot so Asia, se ne vklaplja tako uspešno v kompleksnejšo, fusionistično zvočno izrazoslovje skupin kot so Yes. Po tej plati se še kako pogreša Wakemanovo večplastnost in smisel za fuzijo.
Največji svetli točki albuma sta po pričakovanju Squire s svojim še vedno inovativnim in melodičnim igranjem Rickenbacker basa in njegov ljudomrzni pajdaš Howe, ki navkljub temu, da z vsakim naslednjim letom vse bolj spominja na posušen jabolčni krhelj, ne popušča pri svoji predanosti kitarski zvočni tradiciji Apalačijskih gora. Ravno popolnoma usklajena in izvrstno izpeljana integriteta njunih inštrumentov je tista, ki zagotavlja, da album ne izpade kot popolna groteska ali čisti tribute to Yes eksperiment.
Ironij, kljub temu ni in ni konec. Yes so v preteklosti sloveli kot mojstri dolgih, več kot 10-minutnih kompleksnih epov, zdaj pa so postali najbolj prepričljivi pri krajših in ritmično manj zahtevnih stvaritvah, ki skorajda mejijo na pop rock. Najboljša skladba na albumu je tako kar uvodni, šestminutni, ultra-melodični "We Can Fly" s svojim hipnotičnim refrenom in budilnim nabojem, sicer popoln Hornov in Downesov 'otrok', ki je bil originalno v obliki dema ustvarjen že leta 1981 in je bil predviden za drugi The Buggles album "Adventures in Modern Recording" (1981). To je tudi edina stvaritev na albumu na kateri se sploh začuti uspešna medsebojna kemija med člani skupine in na kateri novi Yes zvenijo kot koheziven band, kjer so vsi člani s srcem pri stvari. Skladba odlično izpade tudi samostojno, kot single. Hkrati gre za ključni del 25-minutne suite "Fly From Here", katero so najverjetneje iz bojazni pred popolnim komercialnim polomom raje razrezali na več krajših medsebojno povezanih skladb. Navkljub obsežnosti med posamezni deli suite ni začutiti nobene kohezivnosti. Gre za skupek povprečnih art/pop rockovsko usmerjenih skladb z občasnimi prog rockovskimi prebliski in solističnimi poleti tu in tam.
Tudi solidni, melodramatično-nostalgični "Sad Night at the Airfield", ki je ovenčan s Howovo pastoralno kitarsko melodijo in izjemno solažo na steel pedalu, je nastal kot plod Hornovega in Downesovega sodelovanja na začetku osemdesetih. Eterični refren je posrečen in se lepo preliva z Downesovimi simfoničnimi aranžmaji in Howeovo magijo na steel pedalu. Album je žal iz kompozicije v kompozicijo manj zanimiv in po začetni obetavnosti preide v sivo povprečje, dokler na koncu popolnoma ne potone. "Madman at the Screens" je še en popoln Hornov umotvor, ki tako po vzdušju kot ritmiki več kot očitno spominja na "Drama" skladbo "I'm a Camera". Kronično pomanjkanje inovativnosti je res zoprna reč, sploh če na koncu začneš kopirati samega sebe. Funkovsko zabeljeni "Bumpy Ride", ki prav tako spada v rubriko 'že slišano' in zveni butasto, kot da bi bil napisan za kako risanko, je priložnost za Howeovo solistično košatenje na električni kitari ter vmesne Squireove vragolije na Rickenbackerju, kar v primerjavi z glavnino ostalih del na albumu niti ni tako slabo.
Preostanek albuma je še precej manj navdahnjen kot uvodna suita, kateri ni usojeno, da bi se lahko postavila ob bok epskim suitam iz njihove preteklosti. "The Man You Always Wanted Me to Be" je povsem povprečna baladeskna stvaritev z akustično kitarsko melodijo na kateri se kronično pogreša Andersonov vokalni prispevek, saj Squire, sicer vselej dober spremljevalni vokalist, na glavnem vokalu zveni popolnoma naveličano, medtem ko skladba po začetnem obetu nikakor ne vzleti. Repetativni "Life On a Film Set" je še ena povprečna stvaritev v srednjem tempu z močnim Hornovim skladateljskim pečatom, plastično produkcijo in popolnoma absurdnim besedilom. Yes pač niso The Buggles.
Sledita dva Howeova umotvora, ki obetata osvežitev, a ne upravičita pričakovanj. Prvi izmed njih, akustično usmerjeni "Hour of Need", vsebuje prešerno melodijo in razigrana večglasja, medtem ko je "Solitaire" prijeten za poslušati, a po drugi stani povsem pozabljiv solistični kitarski inštrumental, ki je zgolj bled približek klasikama "Clap" in "Mood For a Day". Zaključni "Into the Storm" je navkljub ambiciozni naravnanosti ena najbolj dolgočasnih in nedodelanih stvaritev kar so jih ustvarili v zadnjih dvajsetih letih in bolj spominja na nekaj kar bi bilo kvečjemu primerno za Squireov stranski projekt Conspiracy kot pa Yes.
Navkljub temu, da Squire (trenutno) noče pogledati resnici v oči so pravi Yes vedno bili in ostali plod uspešnega sodelovanja med njim in Andersonom. Razen njiju je vsakdo izmed ostalih članov skupine zamenljiv. Vedno kadar to sodelovanje razpade za skupino napočijo neugodni časi. Nazadnje, leta 1981, se je skorajda končalo z razpadom skupine. Na srečo tokrat ni pričakovati tako dramatičnega scenarija, saj je Squire že priznal, da je pripravljen z Jonom ponovno sodelovati, a šele po zaključku turneje z novega albuma. Tudi na drugi strani navkljub vsem peripetijam ni hude krvi, tako da je vnovična združitev povsem realna.
"Fly From Here", če se sešteje vse skupaj in upošteva starost glavnih članov zasedbe, vendarle ni popoln mimostrel, čeprav se v svojem zvočnem poslanstvu preveč očitno trudi biti "Drama-Part 2". V primerjavi z zlatimi časi skupine pa gre seveda za podpovprečen izdelek v režiji legendarne skupine, ki je tudi na račun Hornove neposrečene, plastične produkcije dovolila, da jo je rahlo povozil čas. Namesto, da bi z novim pevcem poskušali ustvariti nekaj novega, inovativnega so podlegli ustvarjalni nenavdahnjenosti in določenim zvočnim klišejem iz preteklosti, saj so na vsak način hoteli dokazati, da zmorejo ustvariti tradicionalni Yes zvok tudi brez Andersona. Pri tem so jih žal ujela leta. Vsekakor "Fly From Here" ni bil vreden uničenega renomeja in konca uspešnega partnerstva legendarnega dueta Anderson-Squire, ki je bil v sedemdesetih ključen za uspeh takšnih albumov kot so bili "Close to the Edge, "Tales from Topographic Oceans" "Relayer" in "Going for the One", brezčasnih mojstrovin ob katerih je najnovejši Yes izdelek le sterilna senca nekdanje veličine. Jon Anderson, čim prej se vrni.
na vrh