Eloy: Floating

Eloy so do svojega tretjega albuma, "Floating", še izpilili svojo eksperimentalno komponento in obogatili hard rockersko izročilo, ki je temeljilo predvsem na ognjevitih prepletih med Bornemannovimi žgočimi kitarskimi rifi in dramatičnimi pasažami Wieczorkovih hammond orgel, podkrepljenih na poskakujočem ritmu. Na "Floating" (kako primeren naslov za album, ki vsebuje precejšnjo število space rockovskih/psihadeličnih inštrumentalnih "lebdenj") so Eloy dali še večji poudarek daljšim inštrumentalnim sekcijam, kjer so kitara in hammond orgle še vedno igrale centralno vlogo. Usmeritev je v marsičem ostala ista kot na predhodniku "Inside" (1973) vendar so posamezni inštrumentalisti opazno napredovali, zvok simfoničnih aranžmajev je postal opaznejše bolj prefinjen in manj obskuren in tudi Frankovo petje je bilo tu precej boljše.

Band kot kolektiv pa zveni tudi veliko bolj enotno kot prej. Wieczorke je bil tu še vedno popolnoma navezan na ponavadi precej udaren zvok svojih hammondk. Drugih klaviatur z izjemo nekaj malega mini mooga na "Plastic Girl" še ni uporabljal in skupina je bila še vedno precej oddaljena od simfonične subtilnosti kasnejših dni. Originalnega basista Wolfganga Stöckerja je tu zamenjal Luitjen Jansen, ki na tem mestu ni prenesel kakega bistvenega napredka, a je nadaljeval soliden predhodnikov pristop pri ubiranju močnih in obenem umetelnih linij bas kitare. V navezi z bobnarsko legendo nemške prog/metal scene Fritzom Randowom sta tvorila učinkovito ritmično pošast, ki je znala iz sebe izbruhniti tudi nekatere izjemno razbeljene linije. Frankovo unikatno petje z njegovim poudarjenim nemškim dialektom gotovo ni bilo za vsak okus, a si brez njega niti danes ni mogoče predstavljati njihove zvokovne podobe. Njegovega vokalnega prispevka je na tem albumu sicer le za vzorec in je pogosto podrejen daljšim inštrumentalnim odklopom. Po večini znanstveno fantastična besedila vsebujejo nekatere futuristične vizije, na "Plastic Girl" pa jim je pri pisanju besedila pomagal tudi najeti britanski tekstopisec. Na "Floating" se čuti, da je bil Bornemann tisti čas tudi producent heavy rockerjev Scorpions saj je album opazno trši kot je bil "Inside" in čeprav so ves čas opazne številni vplivi space rockovskih skupin kot so Pink Floyd ali Hawkwind so art rock/hard rock vplivi v stilu Uriah Heep ali Deep Purple skoraj še bolj očitni. Frankovi kitarski rifi so namreč po večini položeni v heavy rockerske strukture in dosti manj v proste forme space rockerskih jamov.

Naslovni uvodni energetski polnilec "Floating" je solidna mešanica nabrušenega heavy rocka in ezoteričnega space rockerskega jaminga. Po uvodni eksploziji na hammondkah nastopi stopnjujoč masiven ritem, kjer se med seboj odlično prelivajo posamezne kitarske in orglarske pasaže. Vmes jih sekajo raznovrstni prehodi na bonih ter tolkalih in Frankovi dramatični vokalni "o-o-o-ji". Številni nepredvidljivi ritmični prehodi z menjavanji energičnih in umirjenih časovnih intervalov pokažejo znaten napredek glede na prejšnji album.

Space rockerska poslastica in osrednje delo na albumu, "The Light From Deep Darkness", med ostalimi deli ne izstopa samo po svoji epski dolžini temveč tudi zaradi najboljšega pretoka med časovnimi prehodi, strukture posameznih aranžmajev in posledičnega učinka futurističnega vzdušja. Uvodno stopnjevanje na orglah, vokalu in uporaba činel nekoliko spominja na nekatera zgodnejša dela Pink Floyd nakar vse skupaj preseka surov kitarski rif, podkrepljen z masivnimi orglami, poskakujočimi bobni in razsrjenim vokalom. Dramatične večdelne vokalne harmonije in linije hammondk občasno rade potegnejo na Uriah Heep. Daljša jazzovsko obarvana inštrumentalna sekcija, kjer osrednjo pobudo prevzame rožljajoči Jansenov bas, dokler končne kataklizme ne izvršijo nabrekli kitarski rifi in odlična solaža na hammondkah, pa je primerljivo z nekaterimi najboljšimi vesoljskim odklopi Hawkwind. Po ponovnem vpadu "Heepovskega" motiva med bobnarskimi prehodi in kitarskim rifingom ter razkačenim vokalom, kompozicija spet zaide v heavy rockerske sfere. Frank si privošči tudi odlično kitarsko solažo ter nekaj kitarskih efektov iz astralne šole Syda Barretta. Zaključni inštrumentalni jam je lep prikaz popolne usklajenosti ne, da bi pri tem ustvaril neko dolgočasno tehnicistično godljo kot se rado dogaja večini današnjih skupin, ki se ponašajo s pridevnikom "prog". "Luč iz globoke teme" je po mojem eno izmed najboljših del njihove kariere.

"Castle In The Air" je še en soliden križanec med heavy in space rockom z uvodnimi vah-vah efekti na kitari dokler ne nastopi žgoč kitarski rif podkrepljen z masivnimi bobni. Občasno nastopi neverjetno subtilna melodija na akustični kitari in naracija, ki nekoliko pomirja udarno nastrojeni potek te variabilne kompozicije. Bobnarski prehodi so za tisti čas osupljivo hitri in uporaba melodičnega basa ni nič manj izborna. Večglasne vokalne harmonije ustvarjajo hipnotično-psihadelično vzdušje, ki lahko poslušalca ponese tudi na krajši vesoljski polet, če se ji dovolj prepusti. Brutalni motivi prek bruhajočih kitarskih rifov in peklenskega ritma ga bodo sicer hitro vrnili na realna tla. V zaključku sledi še dinamična Fritzova solaža na bobnih, kakršna se sicer ne znajde vsak dan na krožniku heavy rockerskega bobnarja.

Nenadoma se kompozicija brez premora prelije v razburkano "Plastic Girl", ki je še eno izmed najboljših del na albumu. Tu Wieczorke za spremembo na nekaterih mestih uporabi tudi mini moog, ki je bil za tedanje razmere še vedno nek prestižen in precej težko dobavljiv inštrument. Sočen kitarski rif in orgle ves čas stopnjujejo dramatično vzdušje medtem, ko vokal pripoveduje besedilo, katero je napisal najeti britanski avtor. Sčasoma pobudo prevzamejo melodične pasaže na hammondkah in kitari dokler kompozicija ne preide v hipnotično-transcedentalni inštrumentalni odklop, ki zaključi delo na tako umirjen način kot se je to odprlo.

Na zaključnem "Madhouse", ki je bolj kot vsa ostala dela na albumu blizu klasičnemu heavy rocku 70-ih, je v ospredju interakcija med značilnim Bornemannovim udarnim rifingom ter številni ritmičnimi prehodi. Po ritmičnem stopnjevanju nastopi odlična inštrumentalna sekcija s številnimi kitarskimi struženji in solažo ob drdrajočem basu in bobnih. Vokal je tudi tokrat v produkciji potisnjen precej v ozadje. Še ena solidna kompozicija z udarno noto, ki je resda nekoliko premalo astralna za njihove običajne razmere, a za to nič manj prepričljiva pri ustvarjanju dramatičnega, visokovoltažnega vzdušja.

Nekateri ljubitelji progresivnega rocka "Floating", predvsem zaradi njegove težko kategorne-heavy rockerske narave, ki odseva na posameznih kompozicijah, precej manj cenijo od njegovega predhodnika, kar me nekoliko preseneča saj menim, da je bil napredek skupine glede na "Inside" več kot očiten, tako kot pri pisanju posameznih aranžmajev, sami inštrumentalni izvedbi in strukturi večine izmed petih del, ki se nahajajo na njem. Zvok skupine je v tej fazi njihove kariere kar se tiče prog rockovskih komponent dobil še večji poudarek na številnih nepredvidljivih časovnih prehodih, ki so se pogosto prelevili v daljše space rockovske inštrumentalne jame. Morda je ponekod resda nekoliko preveč poudarka na težkem zvoku orgel, ki se bodo že na naslednjem albumu začele umikati večji raznovrstnosti in subtilnosti širšega nabora klaviatur po katerem so ponavadi v kolektivni zavesti bolj uveljavljeni vendar to v ničemer ne zmanjšuje njegovih ostalih progresivno rockovskih kvalitet. S "Floating" se Eloy še niso popolnoma odcepili od meja našega osončja saj so sledili še precej ambicioznejši izdelki, po večini konceptualne narave, vse bolj pa so se začeli nagibati tudi k simfoniki, a ta album ne glede na to ostaja med enimi izmed najboljših dosežkov nemškega progresivnega rocka tudi, če zraven upoštevamo nekatere dosežke v kolektivni zavesti bolj razširjene in tradicionalne krautrock scene tistega časa.