Da bi bila nova izdaja nekaj posebnega, niti ni bilo potrebno mnogo tuhtanja. Maiden so uporabili kar svoje letalo, svojega pilota Brucea Dickinsona, ki je razvažal skupino v februarju in marcu preteklega leta po kontinentih izven stare celine, kjer je skupina nastopala tudi na takšnih prizoriščih, kjer le redko nastopi. Masovni obisk, skrajno ponorelih oboževalcev, ki so vsa ta leta molili in prosili pobožne prošnje, da bi ugledali Iron Maiden v živo, je naposled postal realnost.
Reč, ki jo analiziramo je dvojni koncertni CD, ki ni pravi koncertni CD. Gre za filmsko podlago dvojnega Iron Maiden DVDja "Flight 666", ki si ga morate obvezno omisliti, kajti le tako, ti posnetki, ki so zaobjeti na dveh CD-jih, te ločene izdaje, dobijo svoj pravi smisel. Zato povem takoj da izdaja z avdio nosilcema ni obvezna, razen če ste Iron Maiden "die hard" fan. Potem vam itak ni pomoči. Prvi in edini minus tega posnetka je v golem dejstvu, da so premori med skladbami odrezani in tako je tisti pristni občutek, da si na koncertu nekoliko prizadet.
Po drugi plati je ta minus bogato kompenziran z masovnim petjem družnega bitja src norih oboževalcev, ki jim Bruce Dickinson mnogokrat kar prepusti petje refrenov (Two Minutes To Midnight) in ne boste verjeli. Koncertna magija je tako močna, da človeka z lahkoto preplavi kurja polt in skočijo mravljinci vzdolž hrbtenjače, ko začutiš to grandiozno magijo energetskega fluksa masovnega sodelovanja ljudi s skupino.
Iron Maiden so znova ponudili odličen posnetek. Drznem si reči mnogo boljši kot je na "Rock In Rio" (2002), kjer razporeditev kitar in basov ni ravno idealna, jasna in pregledna.
Prenovljena set lista prinaša tudi precej novosti, zato lahko govorimo zares o tej izdaji, kot posebni Iron Maiden izdaji. Prvič v karieri Iron Maiden lahko (z izjemo singlea "Out In The Silent Planet") uživamo v poslušanju skladbe Wasted Years, naposled izdane na koncertnem albumu, v kateri prevzema odličen zvok vseh vodilnih motivov v ključno s solažo Adriana Smitha, malo da ne primat petju Brucea Dickinsona, ki v tej skladbi celo vljudno prepusti kakšen verz refrena petju Adriana Smitha, kar, roko na srce, ni bila ravno najbolj pametna poteza. Nova verzija kitarsko mnogo bolj natančno "odmerjene" Heaven Can Wait prekaša prav vse ujete verzije te skladbe izdane na predhodno uradnih koncertnih zgoščenkah skupine, vključno s povprečjem izdaj iz obdobja "Fear Of The Dark" turneje 1992-1994. Skladba Powerslave je bogatejša za klaviature, ki nosijo sumljivi približek kitaram odigranih preko sintetizatorjev, a perfektno atmosferično nadgrajujejo sam refren skladbe. Izhodni del skladbe Aces High je razdeljen v tri tercetne harmonične kitarske linije, medtem ko od leta 1999 v The Trooper taisti trik ostaja še naprej koncertna stalnica. Celo "prelajnana" Fear Of The Dark nosi posebno osvežitev. Tu je poslastica in vrhunec tega posnetka Rime Of The Ancient Mariner, pa še en sladkorček, ki se imenuje Moonchild!
Novost je tudi ta, da so Iron Maiden izbrali nekaj nižjo uglasitev, saj Bruce Dickinson ni več star 26. let in v "Number Of The Beast" pevski formi. Možakarju to leži in skladbe ohranjajo svoj izjemen pečatni izraz. Brez Brucea na vokalu nam ne bi pomenile prav nič.
Tudi po 33. letih od nastanka skupine, se čuti, da Iron Maiden delujejo na odru skrajno zavzeto in ponudijo svoj maksimum oboževalcem. To potrjuje izredna odrska igra zrelih moških, ki so ohranjeni v odlični in nepopustljivi "strelski" formi. Iron Maiden so danes heavy metal očaki številka ena.
Danes so Iron Maiden že davno preskrbljeni. Lahko bi bili brezskrbni, non-šalantni, vzvišeno arogantni, a vseeno preznojijo krepke litraže znoja na odru in ohranjajo značaj pristopnosti navadnih smrtnikov slehernega izmed nas. So veliko podjetje, na katero smo včasih zelo jezni, saj zahteva za svoje usluge tudi konkretno ceno, a hkrati s svojo veličino to taisto podjetje nemara v tem času, ki nas bo ubilo od gostote informacij, naredi največ,da se še vedno razširja duh zdrave heavy metal glasbe nezadržno in uspešno po tem (že davno) skrajno norem planetu. Njihove majice nosijo prav vsi. Tisti, ki so prvič slišali, da je mogoče kitaro igrati na elektriko in tisti, ki so rasli s skupino, od njenih začetkov. Njihova glasba nosi veličino brezčasnosti. Tudi "Flight 666" ni nič manj kot to.
na vrh