Nobena druga kultna art rockovska skupina se ni uspela skozi svojo kariero sprehajati s takšno glamurozno eleganco kot je to uspevalo legendarnim Roxy Music, ki so na začetku osemdesetih nepričakovano doživljali pravcati artistični preporod in nenadejano komercialno zmagoslavje. Od originalne postave so do leta 1980, ko so izdali album »Flesh And Blood«, ostali samo še trije člani in sicer nepoboljšljivi pevski šarmer Bryan Ferry, vsestranski kitarski virtuoz Phil Manzanera ter imenitni saksofonist/oboist Andy Mackay.
Bobnar Paul Thompson se je neuradno zaradi poškodbe palca pri motoristični nesreči, uradno pa zaradi »različnih glasbenih pogledov« poslovil od skupine tik pred začetkom snemanja novega albuma na katerem so Roxy Music nadaljevali novo valovsko zvočno usmeritev, katero so začrtali že na disko in soul orientiranem predhodniku »Manifesto« (1979). 'Sveti trojici' so na »Flesh And Blood« družbo delali številni čislani priložnostni glasbeniki, katere so predstavljali bobnarji Simon Phillips, Andy Newmark, Allan Schwartzberg, basisti Alan Spenner, Gary Tibbs, Neil Jason, kitarist Neil Hubbard ter sloviti pevec/klaviaturist/skladatelj Paul Carrack, ki je pomagal pri snovanju simfoničnih aranžmajev.
Roxy Music so na »Flesh And Blood« postali še za spoznanje bolj prefinjeni na račun kot svila mehkih novo valovskih aranžmajev, ki so se idealno prilagajali Ferryevemu satenastemu vokalu. Slednji je poleg petja odigral tudi večino sintetizatorskih in klavirskih delnic ter na naslovni skladbi delal družbo Manzaneri z igranjem ritem kitare. V tej fazi svoje kariere so imeli Roxy Music veliko več skupnega z novim valom in pop rockom kot prog rockom in glam rockom, kar jim je posledično prineslo lep komercialni uspeh. Slednji je bil po pričakovanju stranski proizvod treh velikih radijskih hitov, kateri pa še zdaleč niso glavna 'atrakcija' tega imenitnega, velikokrat spregledanega albuma.
Uvodni novo valovski-glam rockovski hibrid »In The Midnight Hour«, odlična priredba originalne stvaritve legendarnega ameriškega r'n'b/soul pevca in skladatelja Wilsona Picketta, je klasičen predstavnik prerojenih Roxy Music z začetka osemdesetih. Lahkotni ritmi in odrezavi Mackayevi pihalni aranžmaji tvorijo okusno spremljavo Ferryevi nonšalantni pevski predstavi, ko si večnega lomilca ženskih src ni težko predstavljati naslonjenega na barski mizi in z obveznim koktajlom v roki.
»Oh Yeah« je bil eden izmed treh velikih hit singlov, ki so se nahajali na »Flesh And Blood«. V trenutku, ko med številnimi minimalističnimi simfoničnimi okraski pod poveljstvom Manzanerovih hudomušnih kitarskih fraz nastopi vrhunec s svečanim refrenom, ni težko uganiti zakaj je ta nepozabni art rockovski zimzelen med tedanjim poslušalskim občestvom naletel na tako dober odmev. Ferryevo nostalgično besedilo ter celotna glasbena atmosfera skupaj ustvarita pravcati triptih 'Amerikane', predvsem pristni ambient poletnega avto-kina pod zvezdami.
»Same Old Scene«, ena najboljših stvaritev v njihovi celotni karieri, pa je bil celo še večji hit od prej omenjenega zimzelena. Tu art rockovski perfekcionizem 'poznih' Roxy Music zablesti v vsem veličastju na račun subtilnih sintetizatorskih aranžmajev, hrustljavo rožljajočih bas delnic, idealno tempiranih bobnarskih prehodov (pravzaprav bobnarske ritem mašine) ter elegantnih kitarskih fraz, medtem ko gospod Ferry s svojo prefinjeno pevsko predstavo, predvsem v ultraromantičnem refrenu, poskrbi za nepozabno ambientalno magijo. Mackayevi igrivi saksofonski vložki pa znotraj eteričnih sintetizatorskih tekstur vnesejo obvezno dozo glamurja brez katerih si ni bilo mogoče zamisliti nobene inkarnacije Roxy Music.
Naslovna kompozicija je položena na ikonoklastični kitarski rif, medtem ko se v ozadju ob podpori temperamentnih bas linij pretakajo minimalistične sintetizatorske zavese, katere vnašajo nekoliko orientalsko zabeljeno atmosfero. »My Only Love« je prototip po art rockovsko inteligentno aranžirane ljubezenske balade, kakršnih so Roxy Music v svoji karieri ustvarili kar lepo število in kjer je glavni nosilec hipnotične, izrazito novo valovske melodije Ferryev žametni vokal. Manzanerova razvejana kitarska solaža in Mackayeva saksofonska improvizacija v srednjem delu nekoliko segrejeta na splošno umirjeno in kontemplativno atmosfero, znotraj katere se utapljajo kot kristal krhki simfonični aranžmaji. »Over You« je bil tretji veliki hit single z albuma. Tu so hudomušne kitarske fraze sredi zanimivo postavljenih časovnih prehodov integralno prepletene z masivnimi bas linijami, medtem ko Ferryevo petje znotraj te nepozabne klasike, kjer ne manjka niti strastne saksofonske zabele, vnovič vnaša izdatno dozo glamuroznega romanticizma.
»Eight Miles High« je še ena odlična priredba, tokrat ameriških psihadelično rockovskih legend The Byrds. Čeprav so Roxy Music zasloveli z avtorsko glasbo, so bile njihove priredbe znanih del drugih slovitih izvajalcev (samo tri v celotni karieri) odlične na čelu z nepozabno verzijo Lennonove klasike »Jelaous Guy«, katero so v obliki njihovega največjega hit singla izdali leta 1981. V počasni tempo postavljeni »Rain, Rain, Rain« je mešanica na elektronskih sintetizatorskih teksturah ustvarjene novo valovske senzibilnosti ter nebrzdanega ritmičnega prog rockovskega artizma hudomušnih bas linij.
»No Strange Delight« predstavlja še eno zmagoslavje novo valovskih orkestralnih fines in Ferryevega pevskega glamurja, medtem ko Mackay vnovič blesti z nepredvidljivimi saksofonskimi variacijami. Barvite bas linije so vnovič močno izrazite, kar je bilo od nekdaj del Roxy Music tradicije. Zaključna balada »Running Wild« vsebuje prelestno kitarsko melodijo, katera se na subtilen način prepleta z elegantnim klavirjem, medtem ko Ferryev pevski šarm še zadnjič na albumu pričara romantično atmosfero napol praznega nočnega lokala sredi katerega osamljeni glasbenik poslednjič v večeru zaigra na klavir.
V pastelne ambientalne barve odeta mojstrovina »Flesh And Blood« je bila art rockovska umetnina, katera je predstavljala nepričakovani vzpon že večkrat odpisanih, vendar tedanjim glasbenim trendom imenitno prilagojenih Roxy Music ter jih zasluženo popeljala v smer njihovega največjega komercialnega uspeha. Prava artistična veljava tega velikokrat, predvsem ob primerjavi z njegovim slovitim naslednikom »Avalon« (1982), spregledanega izdelka se je izkristalizirala šele čez mnogo let, saj je »Flesh And Blood«, navkljub temu, da je vseboval številne vplive tedanjih glasbenih trendov, odlično prestal test časa.
na vrh