Oldfield, Mike: Five Miles Out

Po izjemni glasbi, ki jo je Mikeu Oldfieldu uspelo ustvariti s QE 2, so Mikea čakali novi izzivi. In nov izziv je prišel že čez eno leto v obliki albuma Five Miles Out. Za ta izdelek je Mike Oldfield želel ustvariti pravo skupinsko ozračje. Kot rezultat sta dve skladbi celo skupinski kompoziciji (Family Man, Orabidoo), kar je za Oldfielda velika redkost. V zasedbi so bili uveljavljeni glasbeniki kot so Tim Cross, Rick Fenn, Morris Pert, Maggie Reilly in Mike Frye. Carl Palmer nastopa kot gost na Mount Teidi in svoje dele na tolkalih izvede res odlično.

Uvod se prične kar z vrhuncem, Taurus II, nekakšno nadaljevanje Taurusa I iz QE2. Gre za tipično Oldfieldovo kompozicijo, ki vsebuje več stavkov, stilistično pa je glasba res lepa zmes folka, rocka in simfonične glasbe (predvsem v smislu kompozicije in aranžmajev). Skladba ima spet tisto klasično Oldfieldovsko ciklično strukturo, kjer se na koncu vrne k izvirni zamisli. Skladba ni nikoli dolgočasna ali predolga, čeprav se konča šele po petindvajsetih minutah, saj je toliko vrhuncev. Meni je še posebej všeč, ko se ostalim instrumentom pridružijo tudi dude.
Family Man je bolj sproščena zadeva, kar je bilo nekako tudi pričakovati po teh napetih prvih petindvajsetih minutah, kjer nas je angleški čarodej popeljal na res noro vožnjo. Family Man vsebuje res melodične dele in kot vedno svoj delež prispeva vedno magičen glas Maggie Reilly, ki me vedno uroči.
Orabidoo se začne zelo vzpodbudno,a v srednjem delu tisti pravi občutek izgine, še posebej, ko skuša skupina iti v bolj eksperimentalne vode (to je še posebej nadležno pri delih z vocoderjem). Eksperimentiranje naj Oldfield raje pušča tistim, ki so v tem dobri. Njegovi ekseprimenti mi nikoli niso delovali preveč posrečeno, ne na Orabidoo, kot tudi na Killing Fields, Music From The Balcony in Amarok ne. Na srečo pa na Orabidoo Mike ne ostane preveč dolgo neosredotočen in se hitro pobere, na koncu pa smo celo priča nekim izjemnim delom in zaključku na akustični kitari (ki jo je na albumu premalo!) ter angelskemu glasu Maggie Reilly.
Sledi kratek a sladek instrumental, kjer se vključi tudi Carl Palmer. Motiv je, če se ne motim, vzet iz albuma Crises. Zelo dober komad, kjer se temperatura in tempo stopnjujeta vse do konca.
Za zaključek pa še naslovna pesem, ki pa je kar nekolikšno razočaranje glede na to kaj vse smo slišali prej. Mike je spet nadležen z vocoderjem, a na srečo je konec pesmi dovolj dober in jo reši.

Five Miles Out resda zveni nekoliko bolj skupinsko naravnan, vendar pa Oldfield zaradi tega ni nič tvegal pri komponiranju. Kvečjemu je še dodal neko veličastnost in globino in se na nek način vrnil v sedemdeseta. S Platinum in QE 2 je naredil bolj dostopni plošči, tokrat pa je vsaj z Taurus II spet nakazal, da še vedno zna obdržati poslušalčevo pozornost za več kot dvajset minut.Tudi Orabidoo je bolj ambiciozna skladba, medtem ko so preostale tri bolj prijazne za ušesa in primerne za radijske uspešnice (radio friendly).

Mislim, da pri Oldfieldu igranja tako ali tako nikoli ni treba komentirati, ker je ta segnment vedno na zavidljivem nivoju. Tokrat se je Oldfield odločil za pomoč, tudi na takšnih instrumentih, kjer je prej nikoli ni želel (kitari, na primer) in to tveganje se je izplačalo, ker album zveni zelo mogočno in polno, bolj kot kdajkoli prej (in morda tudi kasneje). Vidi se, da je okrog sebe imel same pretkane lisjake, ki so mu znali pomagati pri njegovi viziji in so jo še nekoliko izpilili.

Kot že na predhodniku, tudi na Five Miles Out Oldfield meša slog iz sedemdesetih in bolj modern, svež zvok iz osemdesetih. Nenehno je iskal in uporabljal nove zvoke, da se je izboljševal in spreminjal svoj slog. Ravno zaradi tega velja za enega najboljših glasbenikov vseh časov in še vedno ni povedal vsega. Medtem ko čakamo na njegovo novo mojstrovino, pa lahko uživamo v tej sicer pomanjkljivi a na trenutke izjemni glasbi.