Faces, The: First Step

"First Step" je debitantski album legendarnega britanskega blues rock kvinteta Faces, ki je zrasel na pogorišču enega najatraktivnejših r & b kolektivov 60tih let Small Faces. Gre za prvenec, ki je prav zahvaljujoč imenom kot so Rod Stewart, Ronnie Wood in Kenney Jones veliko obetal, a je na koncu opasan z nezanemarljivo količino skorajda otroške naivnosti ter vse prepogosto nejasno zastavljenim pristopom, vseeno hitro obtičala v sivem povprečju, temu primerna pa je bila trudi medlost odziva kritične javnosti, kar zgovorno priča o dejstvu, da tudi eminentnim glasbenim postavam na vsakem koraku ni ravno postlano z rožami.

Velja izpostaviti, da se velik del Faces prvenca ukvarja z gnetenjem improviziranih motivov, ki pogosto nimajo ne repa ne glave, iz njih pa se redko izcimi kaj pretirano navdušujočega. Tekom celotne dolžine sicer pogumno serviranih nedorečenk "Pinneapple and the Monkey" in "Looking Out the Window" se zvrsti cela vrsta riffov, nedokončanih melodičnih zamislic in nerodno postavljenih ritmičnih prelomov, ki pa se le redkokdaj razvijejo v celostno, konkretnejšo skladbeno kreacijo. To seveda priča v prid trditve, da so Faces v tej za zasedbo zgodnji razvojni fazi večino svojega časa posvečali predvsem izbiranju sebi primernega izraznega pristopa, s katerim so se v letih ki so sledila meteorsko povzpeli na poti rock superzvezdništva. Kazateljev kvalitete posameznikov tule sicer ne manjka, vseeno pa omenjeni prihajajo neredno, pogosto celo v nezdružljivih oblikah in razpoloženjih, kot denimo na "Around the Plynth", kjer je sta žar in gorečnost Woodove slide igre evidentna, a kljub temu v odlično razpoloženemu Rodu Stewartu, slednji navdušuje z "robantenjem čez vse pretege", ne najdeta pravega sogovornika.

"First Step" seveda ima svoje momente. Sicer ne pretirano pedanten, a dovolj vroč je že sam uvod v album, ki odzveni v režiji predelave famozne "Wicked Messenger". Faces so se z motivom zvito "pošalili", saj Dylanova stvaritev ob koriščenju mračnjaške bluesovske muzikalne kulise hitro pridobi na sicer nepričakovani epski konotaciji. Za Faces precej bolj tipično je nadaljevanje z "Devotion" in "Nobody Knows", ko se album za nekaj neprecenljivih trenutkov usidra v spokojnih soul vodah. Pred grožnjo vznemirljivih godbenih odkritij nas prijazno obvaruje všečna, a precej pogrešljiva parodična country zgibanka "Stone", medtem ko "Shake, Shudder" gradi na sicer bolj naivnemu piljenju osnovnih vodilih blues rockerske govorice zasedbe. Skladba ne skriva navdušenja nad obujanjem dediščine sobivanja britanskega bluesa in rocka mogoče na trenutke celo r & b gibanja, ki uspešno prenesena v nove ustvarjalne okvire na polno zasije v favoritu "Flying".

"First Step" ne navija v prid glasbene revolucije, vseeno pa album postreže z dovolj svojstvene godbene umetnosti, da ga ne bi slučajno razumeli kot nekakšno potuhnjeno nadaljevanje Small Faces sage. Rod Stewart in kompanija so si že na samem začetku zamislili svoje videnje nadaljnjega razvoja dogodkov, ki z nostalgijo ni imelo veliko skupnega, pravzaprav ravno obratno, v obdobju kreativnega zenita zasedbe, ki je bilo pravzaprav pred vrati, je potekalo skorajda izključno po preverjenih linijah idej in zamisli škotskega slavčka.