Je kdo dvomil? Gotthard brez Stevea Leeja. Dvomi povsem upravičeni. Misija nemogoče. In vendar so Gotthard potem, ko je bila prihodnost za skupino negotova, z vsem pogumom vstopili v igro bitke ranjenega leva, ki ne more izgubiti ničeasr več v tendenci samoohranitve. in? Izšli zmagovito. Seveda je težko govoriti o občem veselju. Stevea Leeja le ni več med nami in to je izguba, katere vrzel bo ostala vselej nezapolnjena. Nekje nad nami bdi, vselej ob misli na Gotthard. umetnikovo neiztrohnjeno, neizpeto srce.
Dovolj objokovanja! Odslej si tudi Steve Lee lahko polno oddahne, kjerkoli že plove pač njegova duša. V Gotthard je vstopil nov obraz na mestu glavnega vokalista. Glede na navidezno nezamenljivost enkratnega Stevea Leeja v Gotthard, ki so nekje od leta 2003 dalje, pa do konca leta 2010 dosegli visok mednarodni renome občega priznanja za svoj doprinos v rock glasbi, so fantje v mesecih po Steveovi tragični nesreči staknili glave skupaj v globok premislek kako naprej. V avdicijah iskanja novega vokalista so štartali na iskanje neznanega, zlati pa »nezafnanega« imena. Iskali so kar svojih domačih alpsko – švicarskih logih. Roko na srce. Gotthard bi si lahko vzeli vso pravico in iskali v naboru kandidatov mednarodno visoko renomiranih pevcev. Skromnost je lepa čednost, taista skromnost pa se je skupini Gotthard tokrat res globoko izplačala. Gotthard so namreč našli pravega tovariša za svojo ekipo.
Prvo kot prvo je Nic Maeder neverjetno dober vokalni približek Steveu Leeju. Tako dober, da tudi nove skladbe funkcionirajo s takšno prepričljivostjo, da ko si zavrtiš poljubno izmed njih na albumu »Firebirth« takoj veš, da so to lahko le Gotthard in nihče drug. Osnovni pogoj zadrževanja kredibilnosti zgrajene na preteklem opusu studijskih izdaj ter odrske prezence, je torej izpolnjen. Gotthard so si tako z odličnim novim albumom dolgoročno rešili kožo in s ponovnim rojstvom feniksa, ki ga ponazarja v prvi vrsti kvaliteta realiziranih idej na novem albumu, kot tudi zadnji splet dogodkov od nesrečnega datuma 05.10.2010 dalje do danes, sama naslovnica in naslov albuma naznanili, da je za njih prihodnost znova vedra in voljna novih visoko letečih artističnih izzivov. Zgodba o Gotthard se torej ni zaključila. Nasprotno. Znova rojena skupine je že vtekla v nov življenjski krog.
Prva skladba Starlight novega albuma pove vse o tem, da je »Firebirth« ohranil nivo predhodnika »Need To Believe« (2009). Klasični hard rocker, prefinjeno stopnjevan preko kitice v predrefren in naprej v ognjevit, harmoniziran napev refrena pomp konture. Produkcijsko živo kontrastiran, filigransko detajliran v iskanju sožitja posameznih elementov zvoka, s popadljivo erotogeno ritmično retoriko srednje hitrega tempa na katerem se kotali odprt riff skrižan s prehodnim »južnjaškim« ornamentom . Skladba, ki hipoma prevzema. Skladba ob kateri je hipoma jasno, da bi bila pisana na kožo Steveu Leeju in skladba kjer Maeder hipoma užene v kozji rog nejeverneže, ko pokaže z vokalnim pristopom, da gre za veljaka, ki se je znašel na pravem mestu. Podobno se na albumu odrežeta »kavbojska« skladba skrajno butastega naslova Yippie Aye Yay, ki pa bi glede na odlični aranžma brez težav lahko zamenjala na poziciji otvoritve albuma skladbo Starlight in v drugi polovici albuma razvratno naravnana Right On, kjer se Leo Leoni znova posluži še enega prepoznavnega trika svoje utečene kitarske igre - rabe kruljavega »talk box« učinka, k vnaša v Gotthard šarm prepoznavno etiketo zafrkljivosti.
Če je otvoritev posedovala nekaj žgečkljive nagajivosti, pa je Give Me Real nastavljena takoj za otvoritveno Starlight mračno dramatični utripač, ki ne pozna šaljivosti, predvsem pa ga lahko označimo za enega osnovnih tvorcev visoko vibrantnega vzdušja v dinamičnem razvoju dogodkov novega albuma, saj ponudi izjemno ekspanzijo nalezljive kombinacije polnega melodičnega izkoristka, korenito podmazanega s harmoniziranimi vokalnimi napevi in melanholičnim občutjem. Kar nekaj skladb na tem albumu podobno učinkuje kot Give Me Real. Že tretja med njimi Remember It's Me, izdana kot single, ki se razvija v kitici vokalnih linij podobno, kot naslovna skladba albuma »Need To Believe, pa nadalje v preostanku albuma skladbe Shine, The Story's Over, S.O.S., ali posebej bombastična I Can, prepredena s terceti kitarskih harmonij (kar je za Gotthard prej velika redkost, kot pravilo) in podprta s posebno kotalečim ritmičnim topotom. Skladbe opisane v tem segmentu recenzije vplivajo na to, da daje »Firebirth« občutek najbolj resnega, ali zrelega Gotthard albuma, ali Gotthard albuma, kjer je občutje drama momenta, lahko rečemo odtenek ujete črnine v nizanju vzdušij, v dosedanji karieri skupine izpostavljen bolj intenzivno, kot kdajkoli prej.
Po tem je mogoče zaključiti, da Gotthard niso izgubili niti ščepca izjemnega občutka za aranžiranje in zlasti za to, da znajo prinesti popadljiv kitarski riff, ga obleči v konfekcijsko prepoznavne znamke izjemne simbioze na relaciji zajedljive ritmične retotirke, centralno pozicioniranega avtoritativnega vokala, ki izkorišča s svojo visoko ekspresivno prožnostjo in razvito močjo ves razpoložljiv prostor za popolno nadgradnjo – optimiziranje melodičnega dometa skladb, vse to pa drži pretkano skupaj atmosferično pregrinjalo pretanjenega dodajanja aranžmajev za klaviature.
Leo Leoni je spravil torej za cel univerzum uporabnih kitarskih fraz in med njimi prebral najboljše kar je imel na razpolago za album »Firebirth«. Zavedal se je namreč vseskozi, da bo javnost še kako kritično sprejela prvi Gotthard album brez Stevea Leeja. In ji mojstrsko zaprl kljun. Trinajst skladb prešerne ultra bombastike pravega Gottthard principa, širokega dometa ekspresije kar se tiče raznolikega figuriranja, 13. skladb izvirnega Gotthard izročila torej. Več ne gre zahtevati.
Nic Maeder je, kot omenjeno, skoraj popolno nadomestilo za Stevea Leeja. Razlike med pevcema v vokalni ekspresiji in barvi glasu so še posebej zabrisane v pospešenih in srednje hitrih skladbah. Nasploh krepijo občasna lažna občutja, da je Steve Lee na albumu zlasti prefinjeno sestavljeni harmonični napevi refrenov in odmerek grlenosti, ki ga po želji in potrebi vnaša Maeder v svojo vokalno interpretacijo. Razlike v vokalnih odtenkih med pevcema, pa so zaznavne zlasti na točkah, kjer je potrebna sofistikacija in kjer je treba izpostaviti senzitivno čutnost. In Nic Maeder je v tem izredno uspešen. Iz vokalne interpetacije je popolnoma izločil tudi »Arafarsko angleščino« in jemlje verze z enako zvenečim »ameriškim« akcentom, kot je to počel Steve Lee. Balada Tell Me je tak primer, ko Maeder nikakro ne zaostaja za Steveom Leejem. Po vzoru najbolj prepoznavnih tipičnih Gotthard balad tipa Heaven, je urezana poleg Tell Me tudi fenomenalna zaključna baladeska Where You Are, ki je posvečena prav Steveu Leeju. Nic Maeder je izjemno prožen v vokalni ekspresiji. Na trenutke zna polno eksplodirati, ko vnese v močan melodično uperjen vokal tisto značilno noto grlenosti pokojnega Stevea Leeja. To pa pomeni, da sodi tudi Maeder tja v rang pevcev tipa Steven Tyler (Aerosmith) in Jon Bon Jovi (Bon Jovi). Maeder pokaže vse svoje zobe izrednih vokalnih karakteristik zlasti v dramatičnem vrhuncu albuma, kot je to skladba The Story's Over.
»Firebirth« je album vrhunskih hard rock karakteristik, mojstrsko oblečen v sozvočju karakteristik rabe vseh vraž, ki jih ponujao sodobna dognanja snemalnih studiev. V primeru Gotthard niti ne potrebuješ Einsteina, da bo razvozlal skrivnosti. To je tako dobra skupina, da lahko za studijski izvirnik skladb uporabi odigrane solaže v prvem poizkusu. Ob tem ni treba niti omenjati, da je produkcija ujela avtentičen izraz živosti, ki pričara občutek, kot da igra skupina svoj samostojni koncert kar v studiu. »Firebirth« vam ne bo pustil dihati. Niti za hip in favorite na njem boste morali izbirati sami, saj so vse skladbe dovršene do potankosti. Dovršene v doseganju idealnega razmerja med ultravoltažno rockovsko udarnostjo in definiranju popadljivih vodilnih melodij.
S tem albumom so se Gotthard ne le obdržali na prizorišču, po nesrečnem brodolomu in izgubi Stevea Leeja, pač pa so s polnim vetrom v jadrih zapluli v novo vstajenje in novo življenje. »Firebirth« je odličen album, ki poleg vseh tradicionalnih zaščitnih znamk zasedbe, ponuja tudi svojevrstno vzdušje, z mero drama momenta, ki izpostavlja izrazno črnino bolj kot katerikoli Gotthard album pred njim. Album 13 polno optimiziranih hard rockerskih koračnic, ki že ob svojem izidu sodi v izbor najožjih favoritov za hard rock album letošnjega leta, Nic Maeder pa je po pečatu, ki gaje dal na svojem prvem vokalnem doprinosu za Gotthard v prihodnje na dobri poti, da postane drugi Steve Lee.
na vrh