Free: Fire And Water

Blues rock je zenit svojega razburljivega popotovanja resda dosegel v poznih šestdesetih letih, kar pa ne pomeni, da mu je v prihajajočih letih v svoji zaprašeni malhi zmanjkalo umazanih prijemov, katerih rokovanja se je tisti čas želel naučiti skorajda sleherni angleški šolarček. Vseeno na prehodu iz šestdesetih v zlata sedemdeseta britanske zasedbe ostanejo brez sape. Pobuda tako počasi začne prehajati na njihove čezmorske kolege, ki so se začeli korenin bluesa lotevati na drugačen način. Svež pristop zasedb kot so Allman Brothers je dodobra "šokiral" že tako ali tako potrebne temeljite prevetritve razumevanja bluesa kot žanra. Čast zibelke blues rocka, velike britanije, dežele, ki je v preteklosti ponujala zatočišče drugod bolj kot ne nezaželjenim legendam bluesa Sunny Boy Williamsonu, Albertu Kingu in ostalim, tokrat rešujejo Ten Years After ter predvsem fenomenalni kvartet Free, katerih neponovljivi Paul Rodgers je prav gotovo eden najboljših vokalistov v poslu.

Free so svojevrsten glasbeni fenomen, vsaj kar se oddajanja prepoznavne, močno okremenjene bluesovske štime tiče. Bistvo njenega sporočanja se vidno ograjuje od pogosto obremenjujočega kombiniranja močno izpostavljenega kitarskega šopirjenja z ekstravagantnim vokalnim projekciranjem, temveč je v celoti grajeno na enostavno oblikovanih rifih, katerih prisotnost se bo marsikomu, vsaj za blues rokerski gobezdavi karakterni ekshibicionizem, zdela morda celo malce preveč rezervirana. Preprosto povedano gre za izredno disciplinirano, strnjeno in homogeno formo štirih odličnih glasbenikov, kjer bi, poleg izjemnega Rodgersa, težko našli kakšen posebno izstopajoč element. Rodgersov glas je izredno dušen. Na trenutke se zdi skorajda kot mistično, a kljub temu izrazito emocionalno podrsavanje visoko nad oblaki, ki pogosto zadiši na soul. Njegova tradicionalno prepričljiva retorika, vključuje melanholično Heavyload, Don't Say You Love Me ter sijajno Oh I Wept, vse tri kot očiten prikaz neverjetnih pevčevih sposobnosti. Omenjene skladbe zrcalijo do potankosti izpiljeno ter karakterno samosvojo glasbeno podobo, ki Free, vsaj kar se impresije tiče, na žalost tudi loči od ostalih mnogo uspešnejših, čeprav žanrsko vseeno sorodno opredeljenih zasedb. Spet druga zgodba se, vsaj kar se značajnosti tiče, vrti okoli mladeniča z imenom Paul Kossoff. Čeprav se bo ležernost njegovega igranja marsikateremu posamezniku bržkone vlekla kot jara kača, ne gre podcenjevati odločnosti kitaristovega jasnega simpatiziranja z globoko raskavimi Rodgersovimi vokalnimi prijemi, ki poleg zgoraj omenjenih triumfov ponosno paradirajo tudi skozi za te razmere neznačilno odrezavi Fire And Water in predvsem danes že vsem dobro znano himno zlate generacije rock & rolla All Right Now. Ta po četrturnem melanholičnem jadranju v glavo butne kot nenadna skrajno elektrificirana čustvena erupcija, po svoji vagabundski naravi podobna nepredvidljivosti uvodne Fire And Water, s katero ta neponovljivi dokument v zanosu odpira novo poglavje v evoluciji rock glasbe. Osupljiva energija, ki v tesnem primežu vsemogočno popadljive narave teh dveh izven serijskih Free biserov simbolizira ustvarjalni vrhunec nasploh enega najbolj krivično spregledanih blues rockerskih kolektivov.