Thin Lizzy: Fighting

 Leta 1975 so se Thin Lizzy stvari res pošteno dogajale. Po letu polnemu koncertiranja, fantje izdajo Fighting, njihov peti album po vrsti, ter drugi odkar sta se skupini pridružila Brian Robertson in Scott Gorham.

Nasploh je za Lizzy albume značilno kronično pomanjkanje energije, drugače tako značilne za njihove žive nastope. Podobno velja tudi za Fighting, ki sicer skupino predstavi v novi, bolj samozavestni podobi, v kar nas takoj na začetku prepriča sicer bolj "punkish" naslovnica. Album opisuje različna glasbena razpoloženja in stile, ter je kar se zvoka tiče, za razliko od svojega predhodnika, velik korak naprej. Kljub jasno vidnemu začetništvu Philovega ustvarjanja, album izžareva novo ostrino , za katero gredo zasluge predvsem kitarskemu dvojcu, ki tokrat prvič deluje povsem sproščeno. Fantje si tako oblikujejo svoj stil in zvok, lepo prikazan na Rosalie. Gre za plesno rock & roll zadevo, katere avtor je stari maček Bob Seger. Rosalie takoj pričara občutek začetne naivnosti in želje po dokazovanju samih Lizzy stricev. Fantje so definitivno "bojno" razpoloženi, kot nam kaže naslovna Fighting My Way Back, kjer se ujetnikov ne jemlje. Podobno "neusmiljena" je Suicide, z umazanim bluesom podmazan štikl, kjer Lynott s svojim zlobnim vokalnim pristopom, kateremu z izmenjavanjem podobno "pokvarjenih" kitarskih solaž delata družbo Brian in Scott, daje vedeti, da fantje mislijo resno. O Philovem glasbenemu dozorevanju priča Wild One, ki kaže drugo bolj čustveno plat njegovega ustvarjanja, pri kateri spet ne moremo mimo tercetnih kitarskih pasaž, ki se, kot da bi hotele vsake toliko časa opozoriti nase, oglašajo v presledkih. Podobno, vsaj kar se razpoloženja tiče, velja za melanholično Spirit Slips Away, kjer smo ponovno priča kitarskim "debatam". Obe omenjeni skladbi predvsem pričata o medsebojnem poznavanju in razumevanju obeh stricev, ki delujeta sveže in polna idej. Ta nova svežina, v kombinaciji z Lynottovimi neutrudljivimi bas linijami ter preprostimi besedili, počasi kaže novo podobo Thin Lizzy, ki je svoje potenciale do konca razvila na koncertnih odrih.

Boju malega človeka proti pokvarjenosti družbe je priča For Those Who Love To Live. Gre za zgodbo o drugemu slavnemu Ircu Georgu Bestu, znanemu po svojem precej divjemu življenju izven nogometnih igrišč. Sladko, prav smešno preprosto zveni ta pesem, ki gre lepo v uho vsakega še tako nevtralnega poslušalca. Podobno sporočilo nosi Freedom Song, ki jo spet krasi preprosta melodija polna čustev. Lynott svoj "delavski" boj za pravico nadaljuje s Ballad Of A Hard Man, pravo dirty boogie hard rock zadevo, ki mnogo dolguje svojemu predhodniku It's Only Money. Šus v glavo, ki človeka prisili v pošteno razgibavanje. Popolno nasprotje tega je smešna in povsem nepotrebna Silver Dollar, sicer lep pokazatelj smeri, v katero so jo Thin Lizzy tako veselo mahali na prejšnjih albumih.

Omeniti velja še King's Revenge, po mojem mnenju eno boljših pesmi na albumu, katere bolj srednjeveško obarvano zgodbo, si lahko razlagamo podobno kot zgoraj omenjene stvaritve. Celoten album nasploh med člani skupine kaže bolj uporniško, tako kot tudi homogeno atmosfero, zaradi katere Fighting danes stoji kot mejnik, ki označuje začetek njihove najuspešnejše dobe.