Savatage: Fight For The Rock

"Fight For The Rock" je skupina povsem upravičeno poimenovala "Fight For The Nightmare", saj so bili v času njenega nastanka res nezadovoljni s tem, kar so ustvarili ali bolje rečeno: tem kar so bili prisiljeni ustvariti. "Fight For The Rock" je nazoren primer, kako je grabežljiva založba eno izmed najboljših heavy metal skupin osemdesetih skoraj pahnila na rob obstanka. Od Savatage so namreč nenadoma zahtevali naj ustvarjajo čimbolj komercialna dela, da bi jih potem lahko lažje predvajali po radiu ter s tem založbi prislužili mastne denarce, kar ponavadi nikoli ni preveč dobro za nobeno metalsko skupino, ki ima v sebi vsaj trohico ponosa. To je bil tudi prvi album skupine s sedaj že dolgoletnim basistom Johnnyem Lee Middletonom, ki je zamenjal po besedah bratov Oliva nenadoma nekompatibilnega Keitha Collinsa, kar je bila takrat ena redkih dobrih odločitev skupine. Poskus založbe, da bi album zvenel bolj pop kot metal pa se je seveda izjalovil.

Že naslovna skladba, ki je v svoji osnovi rock'n'roll z malo bolj "heavy" utripom, je nazoren primer nove usmeritve skupine. Žalostno v zvezi z njim kot tudi albumom kot celoto je, da je bil eden redkih del na albumu katere so takrat igrali tudi v živo. Svetla točka albuma je prav gotovo "Hyde", ki je brez pomislekov daleč najboljše delo na njem in kjer ponovno s svojimi kriki navdušuje značilni Jonov živčno vreščeči vokal. "Red Light Paradyse" si prav tako zasluži nekaj pozornosti, a ne nujno v pozitivnem pomenu. Z nevsakdanjo kombinacijo temačnih rifov in disko utripom je bil sicer ustvarjen kot anti-disko stvaritev, vendar pri moji najboljši veri ne zveni v tej smeri. Skladba ki še na najbolj pristen način prikazuje zvok klasičnih Savatage je "The Edge Of Midnight" s svojim zanimivim horror uvodom. Album torej ni brez svojih svetlih točk, čeprav teh ni veliko. Čeprav se čuti tudi pomanjkanje novih idej pa bi bilo za to napačno obtožiti samo skupino. Do tega dne sta "Wishing Well" (originalno Free) in "Day After Day" (originalno Badfinger) ostali edini priredbi, ki jih je skupina kdajkoli vključila na svoj studijski album. "She's Only Rock And Roll" pa nas dokončno prepriča, da skupina takrat res ni bila na pravi valovni dolžini in je album skoraj popolnoma podredila zahtevam založbe. Gre namreč za obupno stvaritev, ki bi bolj sodila v kakšen nočni klub s striptizetami. Rešuje ga edino odlični in vselej reprezentativni Crissov rifing. Ostala tri dela z albuma so bila ustvarjena že veliko prej kot je bil posnet ta album in so le izboljšane verzije svojih prvotnih oblik. "Out On The Streets" (s sedaj bolj komercialnim utripom) se je prvič pojavil že na njihovem prvencu "Sirens" (1983). "Lady In Disguise" je bil kot demo izdan v precej spremenjeni obliki, medtem ko je "Crying For Love" prav tako izboljšana verzija skladbe, ki se je nahajala na nekem demu med nastajanjem prejšnje plošče "Power Of The Night" (1985). Prav tako se skozi album ves čas čuti, da so se Savatage počutili nekoliko neudobno, saj so na "Fight For The Rock" nenadoma uporabljali daleč več klaviatur kot na kateremkoli albumu do tedaj. Še sreča, da jih to tedaj ni preveč zamorilo saj so se že na naslednjem albumu naučili uporabljati ta glasbeni element tako kot je potrebno.

Oba bonus dodatka na ponovni izdaji iz leta 2002 sta koncertni verziji njihovih klasik "The Dungeons Are Calling" in "City Beneath The Surface", ki sta tu kot opomin na prave korenine skupine in njihov tedaj še vedno neizkoriščen potencial.

Kot pop metal/rock'n'roll album je "Fight For The Rock" sijajna naložba. Toda to seveda ni tisto, česar bi bil vajen od skupine kot so Savatage, zato je "Fight For The Rock" nedvomno njihov daleč najslabši izdelek in znaten korak nazaj. Že ko pogledate obupno naslovnico vam je nekako jasno, da je album odkrito orientiran za ameriški trg, medtem ko je imela skupina že takrat več privržencev po Evropi. Na srečo se je skupina kmalu po izidu tega albuma otresla prijema požrešne založbe ter naredila glasbeni preobrat v pravo smer, kar se je v vsem sijaju pokazalo na njihovem naslednjem albumu s katerim so končno prodrli tudi širše.