»Fifth«, peti studijski dosežek angleških progrockovskih/jazz fusion legend Soft Machine, je izšel po razpadu njihove klasične zasedbe in obenem edine, ki je skupaj zdržala za več kot en album. Z odhodom ustanovnega člana, izjemnega bobnarja in pevca Roberta Wyatta, ki je v tem obdobju ustanovil svojo skupino Matching Mole, je zazevala velika vrzel, katero je bilo izjemno težko zapolniti. Wyattova zamenjava je na pobudo saksofonista Eltona Deana postal avstralski jazz bobnar Phil Howard. Vmes je skorajda prišlo do tragikomedije, saj se je Wyatt nenadoma premislil in se nameraval vrniti nazaj, a je bilo že prepozno, saj so bili preostali člani po Howardovem prihodu že odločeni, da nadaljujejo brez karizmatičnega, vsestranskega bobnarja/pevca.
Howardov staž v Soft Machine kolektivu je bil izjemno kratek, saj je moral oditi, ko so bile posnete prve tri »Fifth« kompozicije, ker je v tem času prišlo do trenj glede zvočne usmeritve petega Soft Machine studijskega projekta. To je vplivalo na to, da je bila druga polovica »Fifth« slogovno zaznavno drugačna od prve, ki je bila bolj freejazzovsko obarvana in s tem tudi težje dostopna 'navadnim smrtnikom'. Na eni strani sta bila klaviaturist Mike Ratledge in basist Hugh Hopper, ki sta težila k bolj melodičnim jazz fusion aranžmajem, nekako v slogu angleških jazz fusion vrstnikov Nucleus, medtem ko sta bila na nasprotni strani Dean in Howard ki sta se nagibala k bolj zapletenemu free jazzu.
Howard je moral še preden je bil »Fifth« dokončan spakirati kovčke, njegova zamenjava pa je postal John Marshall iz prej omenjenih Nucleus s katerim so Soft Machine posneli preostanek »Fifth« skladb. Ironično je, da sta Ratledge in Hopper želela Marshalla v bandu že od Wyattovega odhoda, a je tedaj prevladala Deanova volja. Marshall je postal najbolj zvest Soft Machine član, saj je še dandanes prisoten za njihovim bobnarskim stolčkom. Prej omenjena bobnarska menjava je povzročila, da je bil »Fifth« zvočno precej shizofren izdelek, ki je sicer imel kar nekaj občudovanja vrednih trenutkov, a je bil v primerjavi s klasikama »Third« (1970) in »Fourth« (1971), kateri je posnela klasična Soft Machine postava, relativen korak nazaj.
Že otvoritveni »All White«, katerega so v nekoliko dostopnejši različici predelali za naslednji album »Six« (1973) je napovedal dosežek, ki zahteva veliko poslušanj preden se razkrijejo njegovi skriti čari in privlačnost posameznih inštrumentalnih sekcij. Gosti freejazzovski meandri sicer disciplinirane ritem sekcije in Deanove nepredvidljive saksofonske improvizacije zaznamujejo to uvodno kompozicijo. »Drop«, ki se odpre z zvoki vodnih kapljic, vsebuje Ratledgeovo skrivnostno zvenečo, uvodno improvizacijo na električnem klavirju. V nadaljevanju sledi popolna fragmentacija posameznih aranžmajev na številne prostojazzovske sekcije, kjer pa se pogreša žar, ki je bil značilen za klasično Soft Machine postavo. »M C« je prepreden z Deanovim saksofonskim 'orgazmiranjem' in Ratledgeovimi vragolijami na električnem klavirju, medtem ko Howardovo pritajeno obdelovanje činel nikakor ne doživi pravega zaključka.
Preostanek »Fifth« skladb, posnetih z Marshallom, je slogovno bistveno sorodnejših jazzfusionistični Soft Machine usmeritvi, ki je prevladala na njihovih naslednjih albumih. Te štiri zaključne skladbe vsebujejo občutno bolj živahno in svetlejšo atmosfero v primerjavi z zaspano naravo uvodnih »Fifth« del. Hopperju je na improvizacijski mineštri »As If«, ki je precej bolj živahna stvaritev v primerjavi s prvimi tremi »Fifth« skladbami, z dvojnim basom priskočil na pomoč Roy Babbington, ki je čez približno eno leto postal njegova zamenjava. Na »LBO«, ki je nekakšna bobnarska solo točka, Marshall za kratek čas demonstrira svoje zavidanja vredne bobnarske veščine. »Pigling Band«, ki je prepojen z duhovitimi saksofonskimi aranžmaji, klavirsko lahkotnostjo in ritmično igrivostjo, ter mračna zadušnica »Bone« s številnimi čudaškimi zvoki, na uspešen način zaključita »Fifth« in demonstrirata občutno bolj melodično in dostopnejšo usmeritev prihodnjih Soft Machine dosežkov.
Bobnarska menjava sredi ustvarjalnega procesa je povzročila, da je »Fifth« postal nenavaden zvočni hibrid znotraj pestre Soft Machine diskografije, ki se nikakor ne more odločiti med zaspanimi freejazzovskimi formami in bolj energično jazz fusion duhovitostjo, katera zavlada v drugi polovici tega albuma. Elton Dean je imel po blamaži s Howardom in izidu »Fifth« vsega dovolj in se je odločil, da je Soft Machine zgodba zanj končana. Njegova menjava je postal soustanovitelj skupine Nucleus, Karl Jenkins, ki je odigral ključno vlogo pri tem, da so Soft Machine s »Six« naredili korak v pravo smer in celo prejeli nagrado revije Melody Maker za najboljši britanski jazz album leta 1973.
na vrh