Dark Tranquillity: Fiction

Kar osemnajst let je že minilo od nastanka prvakov gothenburškega zvoka, a Dark Tranquillity še vedno stojijo v prvi bojni vrsti švedskega melodičnega death metala in ponosno nosijo neomadeževano plapolajočo zastavo. Dark Tranquillity se v isti sapi, skupaj z At The Gates ter In Flames šteje za ustanovitelje melodičnega death metala ali gothenburškega metala, če hočete. At The Gates žal že spijo z ribami, In Flames so s poti pravega gothenburškega zvoka skrenili že davno in padli v hudo posnemanje trendov, in Dark Tranquillity so končno brez kančka dvoma zasedli pravično mesto na prestolu, v roke vzeli žezlo in si na glavo poveznili še kako zasluženo krono!

Fiction je šele osma studijska plošča skupine, kar je v osemnajstletni karieri za nekatere precej majhno število, a Dark Tranquillity dejansko postavljajo kvaliteto pred kvantiteto. Vse od prvenca Skydancer (1993) pa do prejšnje plošče Character (2005) ohranjajo stalno visoko raven kvalitete izdelkov. Character je plošča, ki je predstavljala vrh evolucije skupine, a Fiction potrdi, da je evolucija relativno neskončna. Res je sicer, da Fiction ni tako velik odmik od plošče Character, kot so to dokazovale razlike med albumi v preteklosti, a Fiction je zmes vseh vrhuncev skupine od plošče Projector (1999) naprej, začinjena z novim zvokom.

Fiction je plošča, ki je do roba napolnjena z odličnimi melodijami, pogostimi klaviaturskimi deli, bliskovitim riffanjem, nalezljivimi refreni in elektronskimi deli. Dark Tranquillity so ravno v temu bolj dozoreli kot na Character, saj je Fiction sintetično in organsko bolj polna plošča in tako ponuja večjo raznolikost med komadi, kar je bila pomankljivost plošče Character. In ja, s tem je plošča Fiction še bolj popolna kot njena predhodnica.

Plošča je ambivalenca agresivnih heavy/thrashy delov, ki spomnijo na Character in melodičnosti ter nalezljivosti, ki so jo sposobni napisati le Dark Tranquillity. Fiction je album, ki te zasvoji z melodičnostjo kitar in klaviatur ter hkrati spravi do headbanganja ob uničevalnih riffih. Kitare so to pot hitrejše in ostrejše, leadi in solaže pa se v komade vkapljajo prav neverjetno. Tudi bobnanje in basiranje na zaostajata dosti, čeprav se bas večkrat v komadi žal izgubi. Ob močni navezavi dveh kitar in klaviatur se ga sicer niti ne pogreši dosti, a po odlični bas liniji, ki otvori ploščo v Nothing To No One, sem osebno pričakoval podobno nadaljevanje.

Nothing To No One je torej opener v stilu plošče Character, podobno se nadaljuje tudi The Lesser Faith – odličen Stannejev growl, agresivno bobnanje z death metalskimi blast beati, atmosferične klaviature in thrasherske kitare z odličnimi melodičnimi leadi in filli. Terminus (Where Death is Most Alive) spomni na Monochromatic Stains splošče Damage Done (2002). Sledi odlična energijska bomba v obliki komada Blind at Heart, z dinamičnim bobnanjem, Dark Tranquillity harmonijami in ponovno fantastičnimi kitarskimi vzorci, ki jih Niklas Sundin začini z odlično solaže v kateri je prisotno celo malce shreddanja, ki za gothernburški zvok ni ravno značilno. Ploščo umiri melanholično atmosferični mid-tempo komad Icipher, ki spomni na Haven (2000). Inside the Particle Storm nadaljuje z gotsko atmosfero, ki jo zastavi Icipher. Ravno v teh in podobnih komadih se izpostavi vsa lepota in čustvenost s katero se postavljajo Dark Tranquillity. Klaviaturist Martin Brändström tokrat navdušuje s bolj "pianističnimi" deli, ki glasbo spremenijo v še bolj magično izkušnjo. Tudi new wave elektronski deli za katere skrbi Martin kitarsko in death metalsko surovost Dark Tranquillity spremenijo v unikatno izkušnjo. Ko bi se vsaj In Flames kaj naučili od svojih botrov. Empty Me spet vbrizga nekaj adrenalina in spomni na melodični thrash zvok plošč Character/Damage Done. Z Misery's Crown se Dark Tranquillity vrnejo v Projector obdobje, predvsem zaradi ponovne uporabe Stannejevega čistega vokala, ki se je samo še izboljšal. Focus Shift je bila prva izdana skladba nove plošče, gre pa za odlično moderno melodeath skladbo in zato tudi dobro izbiro za single. Za konec nas v The Mundane and the Magic pričaka še presenečenje. V počasnejšem zaključku se Stanneju pridruži vokalistka, kar se ni zgodilo že vse od plošče Projector, predstavlja pa lepo nasprotje brutalnemu, surovemu growlu.

Dark Tranquillity so s ploščo Fiction empirični dokaz Darwinove evolucijske teorije. Preživetje najmočnejših! Pozabite na In Flames in njihova eksperimentiranja z nu-metalom in technom, pozabite ostanke At the Gates s povprečnimi The Haunted. Tu so Dark Tranquillity!