Spock's Beard: Feel Euphoria

Naj razčistimo takoj bistvo. Primer Neal Morse! Človek, ki je zapustil skupino v trenutku, ko je bilo to skoraj nemogoče pričakovati. Je bilo to dobro? Da in ne. Ne za one ki ne boste mogli preživeti brez njegovega načina petja, kajti vokal je člen, ki je po Nealovem odhodu logično utrpel največjo spremembo v glasbi Spock's Beard. Vendar sam osebno tokrat Neala sploh ne pogrešam. Neverjetno kajti Spock's Beard so hkrati z vokalom spremenili tudi glasbeni slog. Postali so trši.

Nick D'Virgilo bobnar Spock's Beard (tudi s pop ikonami osemdesetih Tears For Fears), ki je po novem prevzel tudi vlogo glavnega pevca (in se odlično znašel v svoji vlogi, tudi kar se improviziranja tiče) je trenutno najboljša solucija za Spock's Beard. Takoj otvoritvena skrajno new agersko nagruvana Onomatopoeia z umazano distorzijo kitare, ki se je Alan Morse v preteklosti ni nikdar tako prida posluževal je svojevrstno presenečenje, kjer si je patetičnega Neala na vokalu kar težko predstavljati. Torej prvi plus je v tem da je lirika izgubila Nealovo patetiko iskanja angelov odrešitve in postala v verzih bolj prizemljena. To velja tudi za glasbeni slog. Spock's Beard so postali rahlo kompaktnejši. Seveda motivskih preklopov znova kar mrgoli, a generalni občutek je da je "Feel Euphoria" v primerjavi s "Snow" (2002) mnogo lažja za ušesa v poslušanju "na prvo žogo" (to ne pomeni, da tudi obstane v ušesih po prvem poslušanju), hkrati pa premore kar lepo mero distorzirane živahnosti, kar sicer ni bila navada skupine. V drugem delu epa A Guy Named Sid imenovanem Same Old Story si privoščijo fantje nekaj minut Deep Purpleovskega hardrocka sedemdesetih, zlasti po pulzivnem polaganju Ryovih Hamond linij in tako ustvarijo grandiozno neprebojno zvočno zaveso. Seveda si malikovalci Beatles niso mogli tudi tokrat kaj, da legend ne bi obšli skozi motive v izjemni kompoziciji The Bottom Line in naprej v Shining Star. Fuzija živi naprej, niti kanček glorije niso izgubili Spock's Beard z novo ploščo. Prilagodili so se na najboljši možni način. Zadihali so s polnimi pljuči in ob pisanju aranžmajev vseh štirih članov skupine sami sebi odprli vrata eksperimentiranju na drugačen in svež način. Tudi več "elektronike" je z nami. Feel Euphoria je kompozicija, ki resnični vzbuja evforični občutek. Skozi okusne kompjuterske drum semple, ki igrajo v njej pomembno vlogo, okrepljenimi s psihadeličnimi odklopi Rya na klaviaturah in blaznimi Alanovimi kitarskimi solažami, ki jih resnično nisem vajen, je v njej ujeta izredna atmosfera. Valček voden s fretless bas kitaro in zategadelj odličen kontrast imenovan Shining Star ji sledi. Je umirjena kompozicija, ki zasanjano zasuče feel plošče v popolnoma drugo smer. Pravi progresivni šus pa boste prejeli v lastne centre recepcije z East Of Eden, West Of Memphis z razpenjenim navzkrižnim štrikanjem klaviatur in kitare proti koncu, da o raznovrstnih sladostrastjih, ki jih ponuja epična lekcija A Guy Named Sid (sestavljena iz šestih delov) niti ne govorim. Je absolutni vrhunec plošče in ponuja natanko to kar so svojski Spock's Beard vedno bili. Progi fuzija rocka sedemdesetih in novovalovskih pogruntavščin sedanjosti ter ščepec jazza. Tudi tokrat fantje niso pozabili dodati kompozicijam nekaj začimb mini pihalnega orkestra, viol, čela,...vendar je v primerjavi z "Snow" čutiti odklon, saj Spock's Beard ne ponujajo več takšnih nagnenj k orkestralnim direktivam.

Feel Euphoria imajo gotovo že vsi Spock's Beard fani. Nepredvidljiva izguba karizmatičnega Neala, ko tega res nihče ni pričakoval, je spontano prevetrila skupino in ta je uspešno prestala preizkus. Trepetanje kaj bo po novem z njimi je bilo popolnoma odveč. Svoj glasbeni izraz so Spock's Beard zvito prilagodili. Spockovi fantje zvenijo in brcajo trše, razposajeno in živahneje kot nikdar doslej, hkrati pa razvajenim ušesom ponujajo znova zvrhano mero fuzije, nepredvidljivih obratov in ploščo polnega zvoka. Fantje, dobrodošli spet doma!