"Fear Of A Blank Planet" je deveti studijski album kultnih in iz leta v leto (tudi v komercialnem smislu) čedalje bolj prepoznavnih progresivnih rockerjev Porcupine Tree. Gre za eno izmed redkih modernih progresivnih skupin, ki ne neha presenečati z inovacijami ter je obenem s svojimi kompozicijami sposobna navdušiti tudi širši krog glasbenih ljubiteljev. Odkar so pred leti polagoma začeli opuščati svoje psihadelično obarvane elektronske odklope ter se vse bolj obračati k progresivno metalskim vodam, seveda na njihov klasičen transcedentalen način in z inteligentno poezijo, so Porcupine Tree prerasli v po mojem mnenju najpomembnejšo in najbolj vznemirljivo skupino sodobnega progresivnega rocka, ki ima ves čas svoj lasten glasbeni izraz vendar ni nikoli skrivala svojih simpatij do legendarnih skupin, ki so pomembno vplivale na razvoj njihovega zvoka. Steven Wilson, sentimentalni multi-inštrumentalist in glasbeni inovator, je tudi tokrat zasnoval prvovrstno transcedentalno mojstrovino, ki poslušalca z lahkoto ponese v različna stanja podzavesti in osebnih zaznav ter inteligentno združil vesoljske in zasanjane zvoke soundscapov z udarnimi metalskimi pasažami v kombinacijo, ki ustvarja izjemen kontrast med melanholijo, hrepenenjem in besom.
"Fear Of A Blank Planet" je, grobo povedano, zvokovna mešanica obeh prejšnjih mojstrovin, se pravi "In Absentia" (2002) ter "Deadwing" (2005) toda z občutno temačnejšimi sekcijami in vzdušjem kot smo ga lahko občutili na obeh predhodnikih. Stevenu je uspelo k sodelovanju na albumu pritegniti tudi dve legendarni imeni progresivnega rocka, Roberta Frippa (King Crimson) in Alexa Lifesona (Rush), ki vsak na svoj lasten in prepoznaven način prispevata k izgradnji njegovega vzdušja.
To je tokrat precej fatalistično obarvano saj je "Fear Of A Blank Planet" konceptualni album, ki se vrti okrog vsesplošne apatije sodobne, informacijsko zasičene družbe, ki je ostala na slepi točki v svojem čustvenem in duhovnem razvoju. Predvsem pa se nanaša na čustveno izpraznjeno, duhovno zakrnelo in materialno zasičeno "MTV/MP3/MSN" generacijo najstnikov, ki ves svoj prosti čas zapravijo pred računalniškimi in TV zasloni, kjer otopelo in apatično zrejo pred raznimi resničnostnimi oddajami, po spletu brskajo za pornografijo ali se preizkušajo v nasilnih in s seksom prežetih video igricah. Tovrstni koncept odraža Stevenov strah pred tem, da bodo naslednje generacije postale vse bolj duševno in duhovno zakrnele, kar bo na koncu neizbežno privedlo do vsesplošnega razpada moderne "civilizacije". Lahko rečem, da je skupini več kot uspešno uspelo združiti inteligentni koncept skupaj z globoko atmosferično glasbo. Koncept povezuje šest skladb, ki se jih lahko vzame tudi kot eno skladbo, razdeljeno v šest med seboj povezanih delov.
Otvoritveni "Fear Of A Blank Planet" se odpre z zvoki tipkovnice, ko se otrok priklopi na internet, da bi si lahko dol potegnil goro mp3-jev, si ogledal pornografske filme, ugotovil kaj se je zgodilo v naslednjem delu Velikega brata, v računalniški simulaciji pobil virtualne vojake ter tako cel dan zapravil pred monitorjem. Od tod tudi naslov albuma in skladbe - "strah pred praznim planetom". Tej slikoviti, simbolični predstavitvi sledi počasna sekcija, ki dobi zagon prek ostrih zvokov energične ritem linije, kitare ter odličnega Stevenovega vokala, ki poje pomenljivo besedilo o vsakdanjiku informacijsko zasičenega otroka. Temačno ozračje nekoliko dviguje melodičen refren, ki ustvarja kontrast glede na oster ritem ob poplavi raznovrstnih zvočnih vzorcev na klaviaturah. V srednjem delu odigrajo nekaj trših metalskih pasaž, Steven pa si na kitari privošči tudi krajšo solažo. V zaključku soundscapi na klaviaturah ponovno ustvarijo melanholično vzdušje in zaokrožijo to odlično stvaritev.
"My Ashes" je odlična emocionalna balada, zastavljena na imenitnih orkestralnih aranžmajih, melanholični akustični kitari in tenkočutnem vokalu. Po počasnem uvodu postopoma gradi svoje vzdušje preko palete odličnih soundscapov, ki poslušalca v trenutku ponesejo v transcedentalno stanje zavesti. Skladba, ki umiri vzdušje pred ključnim trenutkom albuma.
"Anesthetize", več kot 17 minutni prog rockovski ep, je osrednje ter po mojem tudi najboljše delo na albumu, ki ga poleg izjemne raznovrstnosti odlikuje tudi večplastna atmosfera. Tu kot poseben gost sodeluje tudi legendarni kitarist Alex Lifeson, ki v srednji sekciji odpraši nepozabno, zanj značilno solažo. Po počasnem in temačno obarvanem uvodu na bobnih, zvočnih vzorcih in resignirano zvenečem vokalu preidejo v surovo in obskurno sekcijo, kjer ušesa rešeta debela linija bas kitara. Temu sledi ena najboljših sekcij v zgodovini skupine, kjer se izmenjujeta trda ritem linija in tenkočutne klaviature medtem, ko Lifeson v ozadju odigra izvrstno in zanj prepoznavno kitarsko solažo. Na tem mestu se ustvari nepozabno, stopnjujoče vzdušje, ki se spreminja od melanholičnega do agresivnega. Obskurnost se še poveča z vpadom "metalske" sekcije, kjer Steven odstruži nekaj trdih rifov podkrepljenih z brutalnim ritmom, katerega se ne bi sramoval noben sodoben thrash metal band. Stevenov vokal je osrednji element odličnega, sarkastičnega refrena, ki drži kompozicijo ves čas v ravnovesju, še posebno med brutalnimi pasažami. Preko soundscapov in ostalih zvočnih vzorcev na Barbierijevih klaviaturah se začne skladba počasi umirjati. Nastopi umirjena sekcija na klaviaturah in večdelnimi vokalnimi harmonijami iz katerih se na koncu izlušči kot vedno emocionalni Stevenov vokal, ki postopoma zaključi eno izmed najveličastnejših in najbolj ambicioznih stvaritev njihove kariere.
Izjemo lepa in melanholična balada "Sentimental" je kot pove že njen naslov sentimentalna stvaritev, ki po kompleksnem in temačnem epu poskrbi za nekoliko svetlejše vzdušje, ki pa je vseeno izjemno žalostno. Odlikujejo jo Stevenov globoko izpovedni vokal, klavir, tolkala in akustična kitara, ki je odigrana v stilu flamenka. Ta skladba me rahlo spominja na "Lazarus" s prejšnjega albuma le, da je za malenkost bolj prizemljena. Njen refren poslušalca, kljub rahli depresivnosti, ki se ponovno nanaša na naslov albuma, izjemno hitro potegne za seboj in ne dvomim, da bo ta skladba postala ena izmed njihovih klasik. Zaključi se s podobnim kitarskim rifom kot ga vsebuje klasika "Trains" z albuma "In Absentia", čemur sledi zaključno stopnjevanje na klavirju in zvočnih vzorcih.
"Way Out Of Here" je še ena izjemno zanimiva in večplastna stvaritev, ki predstavi obe glavni glasbeni plati skupine, transcedentalno in metalsko, katera prevladuje v zadnjih letih. Na soundscapih se tu izkaže nihče drug kot legendarni kitarski mojster Robert Fripp, ki je postal že kar nekakšen mecen skupine potem, ko jih je spremljal na njihovi prejšnji turneji. Po Adrianu Belewu, ki je sodeloval na "Deadwing", je Fripp že drugi glasbenik iz vrst King Crimson, ki je skupini pomagal uresničiti njihove glasbene vizije. Frippov prispevek je eden ključnih gradnikov neverjetne atmosfere, ki sega od veličastnih zvočnih aranžmajev na sondscapih do brutalnih metalskih pasaž. Skladba ima počasen uvod na soundscapih nakar polagoma gradi vzdušje na Stevenovem vokalu in melanholični kitari, katerim sledi odlična inštrumentalna sekcija. Po umirjenih zvokih zvočnih vzorcev sledijo brutalne pasaže na bobnih in kitari, ki pa so ves čas podvržene izjemno lepim aranžmajem na klaviaturah. Odlično grajene strukture te kompozicije so me prevzele od začetka do konca in sledilo je spoznanje, da gre za verjetno najbolj uravnoteženo delo na albumu, ki bo gotovo postalo priljubljen del njihove sledeče koncertne turneje.
"Sleep Together" se odpre z obskurnimi in skrivnostnimi zvoki zvočnih vzorcev klaviatur nakar vpadejo bobni in depresivno obarvan vokal. Končni rezultat je skladba, ki zveni kot nekakšna zmes gotskega in progresivnega metala s to pomembno razliko, da za razliko od večine skupin iz obeh omenjenih žanrov, vsebuje izvrsten vokal, ki sega od krhkega do skozi efekt popačeno brutalnega. Tudi tokrat so uporabili odlično kombinacijo naostrenih kitarskih rifov, večplastnega ritma in globokih, trascedentalnih zvočnih vzorcev, ki pri poslušalcu ustvarjajo različna stanja zavesti. Priča pa smo tudi dobri Stevenovi kitarski solaži, katerih ponavadi ne ponudi ravno v izobilju. Predvsem odlična uporaba orkestralnih aranžmajev je tista, ki iz navidezno preprostega dela ustvari mojstrovino.
"Fear Of A Blank Planet" za skupino pomeni še eno mojstrovino več v njihovem impresivnem nizu globoko izpovednih in bogato strukturiranih albumov, ki so sposobni poslušalca v hipu prenesti od enega stanja zavesti proti drugemu ter mu posredovati številna življenjska sporočila. Porcupine Tree in njihovemu osrednjemu glasbenemu geniju, ki je brez dvoma eden najbolj inovativnih glasbenikov zadnjega desetletja, je ponovno uspelo ustvariti izjemno emocionalen in raznovrsten album, ki "raste" z vsakim novim poslušanjem hkrati pa vsebuje sporočila, ki so sposobna pretresti kolektivno miselnost in dati tuhtati številnim pripadnikom "blokirane" generacije, ki so še ohranili iskrico lastne osebnosti. "Fear Of A Blank Planet" je še en testament raznovrstnosti skupine, ki nadaljuje svoje poslanstvo ustvarjanja duhovno bogatega progresivnega rocka. Ta tudi v današnjih časih vladavine čustveno in duhovno zakrnelih informacijskih vseznalcev, ki na vseh področjih živijo samo še za načelo "denar ali smrt", še naprej raste in v majhnih korakih krepi zavest, da nobena družbena ureditev ne traja večno in da so spremembe naša edina stalnica.
na vrh