Sredi lanskega septembra so pri »večni vsemetalski« založbi Nuclear Blast Records izdali svoj drugi studijski album slikoviti Pänzer, sicer nedavno tega ustanovljena nemška super heavy / thrash metal zasedba, za katero stojita gonilni sili, to sta bobnar Stefan Schwarzmann (ex-Accept, ex-Running Wild, ex-Helloween, ex-U.D.O.) in basist ter vokalist Schmier (Destruction).
Ti so izdali leta 2014 izvrstni studijski prvenec »Send Them All To Hell« na katerem je igral vse kitare nekdanji Accept kitarist Herman Frank (tudi Victory, solo), zato so bili apetiti kaj bo prinesel njegov naslednik toliko večji. Trio glasbenikov je deloval na prvencu »fantomsko« in v svoji uročljivi demonski dinamiki neverjetno dopolnjujoče. No, žal pa ekipa v tej postavi ni zdržala dolgo. Pänzer so tako pred časom prerasli v kvartet, namesto Franka pa sta po novem v ekipi kar dva kitarista in sicer: Pontus Norgren (HammerFall, ex-The Pooodles) in V.O. Pulver (G.U.R.D., Poltergeist).
Kaj je torej novega prinesel album »Fatal Command«? V prvi vrsti izvrstno naslovnico, ki opominja na to, da je zgodovina človeštva pač zgodovina absolutne norosti, ki jo lahko sproducira le človek in kjer je že davno tega jasno, da je šla vsa človeška pamet zavoljo vzdrževanja nekega sistema, ki ga je povozil čas, pač v stečaj. Pomembnejša od tega pretkano serviranega opomina je seveda glasbena vsebina. Zanimivo je to, da »Fatal Command«, navkljub dvema kitarama, ne deluje tako »steklo obsedeno in noro«. Naj omilim. Novi album ni tako ostro in nabrušeno zvočno ter stilsko brezkompromisen , kot njegov zali predhodnik. Znatno več je muzikaličnih vsebin, kar izhaja seveda iz glasbene integritete oziroma glasbenih karakterjev obeh novih kitaristov. Znatno je več lepo zvenečih pasaž, ki jih prinaša po novem večja integracija tercetnih kitarskih harmonij, prav tako je na albumu kup neoklasicističnih ornamentov, kar prinaša izjemno spretna in hitra roka tipke skandinavske šole veščin igranja kitare, ki jo prinaša na album sicer izvrstni Pontus Norgren.
To se pozna vsevprek. V vseh kompozicijah, na vsakem koraku albuma. Zvok je nekoliko »prijetnejši«, na uho celo nekoliko »mehkejši«, ko ga primerjaš s fraziranjem predhodnika. Vendar to ne pomeni, da Schmier ni izgubil svojega vokalnega dosjeja, ne izvedbenega smisla. Znova cvili in rjuje, kot pobesneli merjasec na ražnju in v tem mu ni para. Prav ta nepopustljiva vokalna drža Schmiera in seveda topovska kanonada Schwarzmanna na bobnih, prevešata jeziček na tehtnici v pravo smer, oziroma pazita, da se Panzer ne odpeljejo predaleč v nedrja power metala, pač pa zadržujejo tisto ekspresivno privlačnost pravšnje kolizije power metala s tevtonskim thrash metalom pravoverno okostenele nemške šole. Tudi na »Fatal Command« ohranjajo Panzer na tak način artistične posebnosti in to drži odprta vrata, do tistih poslušalcev, ki iščejo sveže avtorske stvaritve, pri čemer pa ni nujno, da bodo Panzer všečni tipičnim Destruction fanom.
na vrh