O Kenu Hensleyu ne gre izgubljati besed. Veliki glasbeni »Gandalf« in stvaritelj največjih Uriah Heep hitov, na podlagi katerih se je ta, v marsičem pionirska skupina, v zgodnjih sedemdesetih za večno zapisala z zlatimi črkami v zgodovino nesmrtnih izvajalcev rock 'n' rolla, si je zahotel ustvariti hard rock skupino natanko po vzoru nekdanjih dni, ko je bil rock 'n' roll še mlad in nedolžen in je v adventivnem pionirstvu takšnih genijev, kot je Ken Hensley, polno cvetel! Če so Glenna Hughesa spremljali v devetdesetih člani švedskih rockerjev Europe, lahko skoči Ken Hensley po tovrstno pomoč k norveškim glasbenikom. Skandinavska čut za melodično perfekcijo je zanesljiva, kot finomehanika švicarske ure. Ne zna in ne zmore zatajiti. In tako je ustvaril Ken Hensley skupino Live Fire.
Live Fire prvenec »Faster« je pravzaprav vse, kar pooseblja artistično kreativni značaj Kena Hensleya, kot glasbenega umetnika. Zato je to album, ki nepreklicno riše osnovne značilnosti glasbenih vzporednic z deli zgodnjih Uriah Heep. V kolikor ne bi bil pokojni David Byron nezamenljiv, bi lahko zagotovo trdili, da so Live Fire bolj podobni starim Uriah Heep, kot so pravi Uriah Heep danes podobni svojim časom slave sedemdesetim. Ali bili kdaj koli podobni, po reaktivaciji leta 1982. Preprosto je »Faster« prvovrstno izkazilo, kako je kreativna figura Kena Hensleya močna. Ko enkrat v skupini izgubiš takšno figuro, odide z njo specifična magija in esenca skupine. Glede na izrazito retro-zvočnost in stil komponiranja, ki mamljivo zbližuje Live Fire z zlatimi časi Uriah Heep, je moč namigovati celo na to, da brez Kena Hensleya ni pravih Uriah Heep. Brez Hensleya in? Davida Byrona seveda. Bere se kot provokacija, vendar to preprosto drži. Slog skladanja točk na albumu »Faster« je namreč bliže Uriah Heep sedemdesetim, kot slog skladanja pravih Uriah Heep v novem mileniju, pa čeprav so se z zadnjima dvema albumoma vrnili k organskemu zvoku in največjim smiselnim vzporednicam z ero starih časov sedemdesetih.
In album »Faster«? Skladba Set Me Free (From Yesterday) je oddaljeni mnogo, mnogo mlajši brat Uriah Heep klasike Rainbow Demon (»Demons And Wizards«, 1972), nasploh, ko prisluhnete vsej čokatosti izhodne pasaže, v kateri se razbohoti kitara v solističnih akrobacijah, podprta s skalovitimi Hensleyevimi Hammond »zamahi«. Značilni ritmični Heep galop povzema naslednja, sicer nič manj odlična The Curse. Gre za eno najbolj razgibanih skladb albuma, s skorajda progresivno naravnanim razvojem v zaključku. The Curse velja zagotovo za enega zgodnjih vrhuncev albuma »Faster«. Izredno dramatičen razvoj nosi ta odlična skladba. Poseduje pravo ravnovesje med melanholijo in svečano vznesenostjo. Sledi bluesovsko baladna I Cry Alone, ki je zbližana z značajskimi lastnostmi Hensleyevega komponiranja iz časov, ko je bival pri Uriah Heep znameniti vokal Johna Lawtona. Briljanca. Trije komadi in drug za drugim izjemne avanture evokacije legendarnih zvokov zapuščine sedemdesetih.
Poseben preobrat pa prinaša četrta skladba albuma imenovana Katrine. To je epopeja možnih asociacij z Rainbow riffom skladbe Man On A Sliver Mountain podprta z nekoliko bolj zadržanim tempom in na drugi strani z »Deep Purple-skami«, ki jih poglablja zlasti vokalni pečat, simpatično zbližan s pristopom Iana Gillana. Bolj moderno pa zveni naslovna skladba, ki je zbližana s karakteristikami melodičnega hard rocka. Tipična balada izpod genija Kena Hensleya se imenuje to pot Slippin' Away, ki učinkovito razbremenjuje voltažo prvega dela albuma. Ta začasna mehkoba, pa je kmalu divjaško nadomeščena s še eno skladbo skomponirano po podobnem vzoru, kot v primeru naslovne skladba. The End Of Never. Neverjetno je kako vzdržuje album «Faster« ob svji kompaktnosti in definiranosti gradnikov vseskozi izredno rdečo nit razgibane dinamike razvoja dogodkov. Album zaznamuje torej nabor dovršenih točk. Gre za album, ki bo pisan na kožo ljubiteljem tradicionalnega komponiranja Kena Hensleya, nemalo simpatij bo vzbudil tudi pri ljubiteljih »Byron & Lawton era« Uriah Heep.
Posebej pa velja izpostaviti skladbo Beyond the Starz. Gre za najbolj dovršeno kompozicijo, ki bi jo v nekih drugih bolj svetlih časih vzljubili radijski valovi hipoma in bi lahko danes veljala za velik rockovski zimzelen Skladba s pridihom AOR zapeljivosti! Mojstrsko se razvija v atmosferični refrenski krešendo. Neverjetno je spoznanje o podobnosti vodilnega motiva te skladbe z vodilnim motivom skladbe Joea Satrianija Flying In A Blue Dream. O fini AOR konturi znotraj refrena lahko govorimo tudi v milozvočni Somwhere (In Paradise). Regularni del albuma zaključi rockovsko silovita Fill Your Head With (Rock). Najbolj predvidljiva skladba albuma z najbolj preguljenim besedilom.
Za vse Uriah Heep neutolažljivce se nahaja ob koncu še dodatna skladba. Živa izvedba Uriah Heep klasike Circle Of Hands odigrana ob spremljavi norveškega radijskega orkestra. Odlična kolizija orkestralnega z rockovskim, kar je preizkušal Hensley že nekoč ob živem preigravanju znamenite suite Salisbury. Pihalna sekcija je tisti element, ki dostavlja posebnosti posodobljeni verziji »Demons And Wizards« klasike! Hensley je slovel kot briljantni pevec skozi kariero. Na zrela leta čuti in ve, da njegov vokal ni več tisto kar je bil. Zato pušča v ospredje venomer drug vodilni vokal. Je pa odpel vodilni vokal za skladbo (At) The Last Minute.
In rezime? Ljubitelji starih Uriah Heep in klasičnih samostojnih studijskih del Kena Hensleya, obvezno preverite ta izdelek. Ne bo vam žal časa, ki ga boste investirali vanj. Hensley je zbral ob sebi odlične glasbenike, ki prekaljeno obvladajo posel vzbujanja najbolj pristnih občutkov nostalgije zlate dobe rocka. Obenem pa je tudi jasno da Ken Hesnley ni izgubil niti trohice svojega vrhunstva, kadar nanese beseda na njegov izjemen genij komponiranja. Navdih ostaja. Magija ostaja in Ken Hensley hkrati z njo enkrat več pomlajen in »zimzelen«!
na vrh