Gotovo ena najtežjih recenzij v mojem življenju! Ne, da ne bi rad napravil recenzije! Nasprotno! Ta album je tako perfekten, da mu ne moreš priti do dna z nobenim besedilom! Zato sem mu dal preko 5 mesecev časa, da bi se le nekako usedel v moja ušesa in možgane, a verjemite mi, takemu albumu preprosto ne moreš priti do živega! Niti ob poslušanju skozi celo večnost! Upam, da me bo kdo čim prej demantiral, a na polju melodičnega hard rocka, so Toto perfekcija, s katero se težko danes kdo kosa. Pravzaprav žanrsko neopredeljivi, njihova vrhunskost govori sama zase, kajti ti fantje se znajdejo skupaj v igranju znotraj sleherne žanrske vode brezhibno uigrani in prepričljivi. Tako je tudi "Falling In Between" izjemno raznolik album kar se tiče združevanja različnih glasbenih vsebin. Raznolik tudi po produkciji in samih nenadnih (nepričakovanih) obratih vzdušij. Posledično zaradi tega, je novi album prepreden z visoko dinamičnostjo.
Navdušujoča posebnost Toto je ta, da posedujejo kar pet glasbenikov, ki si med seboj podajajo vlogo vodilnega vokala, poleg regularnega igranja svojih inštrumentov in to ne le za posamezen komad, pač pa lahko tudi po tri različne vodilne vokale slišimo znotraj ene in iste skladbe. Osupljivo pri tem je dejstvo, kako so vsi ti vokali skladni kamenčki v mozaiku izraza Toto. Izvedba vseh vokalov zveni popolnoma naravno, brez skrivalnic za efekti, s prepričljivo avtoriteto samega izraza, zvrhano mero melodičnosti, harmonij in čutne vživetosti!
Upam, da se motim, a od izdaje "The Seventh One" Toto nekako niso zmogli ponoviti njihove znane magije, ki bi z neprekinjeno stalnostjo sijala skozi določen album, ustvarjen izpod njihovega peresa, v celoti v smislu bogatenja na način, da bi tak album nosil veličino posedovanja posebne kemije, ko vse skladbe kar razganja od resničnosti oživljanja motivskih kadrov, katere v glasbeni ekspresiji niza skupina! Pevec in vokalist Steve Lukather v karieri še nikdar ni zvenel tako zrelo, kot pevec in ne pomnim, da bi prašil kdajkoli poprej tako težke kitarske rife in rife, ki bi tako izrazito progresivno dišali. Vsekakor bi bilo popolnoma nepravično zaobiti povratnika v skupini Bobbyja Kimballa, ki je standardno vrhunski ob stiku z mikrofonom. Novi Toto se z navezo Lukather/Kimball, bobnarjem/tolkalistom Simonom Phillipsom, novoprišlekom vokalistom/klaviaturistom Gregom Phillinganesom, basistom Mikeom Porcarom in vokalistom/klaviaturistom Davidom Paichem, po vsej verjetnosti trenutno nahajajo v najbolj potentno iskrivi formaciji kariere Toto.
Aha še posebnost naslovnice. Gre za enega najlepših logov Toto v zgodovini skupine. To je prva in povsem površna opazka. Če pa želimo odkriti kaj nam ponujajo iluzije ob bližnjem spogledovanju z logom, pridemo lahko do druge, rahlo globlje ugotovitve, ki pa je ta, da črke tvorijo obraz. Obe črki "O" novega loga Toto predstavljata oči. Prvi "T" levo ličnico in obrv, drugi "T" v besedi Toto, pa nosi vlogo nosu in desne obrvi. Z nekaj nedolžne domišljije lahko desni rob knjižice zapolni manjkajočo desno ličnico.
Glede na raznolikost albuma mi drugega ne preostane, kot podaljšan sprehod skozi posamezne skladbe. Načne ga naslovna skladba, ki je nekaj kar Toto še niso ponudili v karieri. Nosi namreč pobesnel metal rif produkcije tipa progresivnih metal skupin. Namerno lomljen ritem v faznem zamiku izpod Lukatherjevega rifa, je dokaz progresivnemu duhu skladbe, prav tako pa uporaba hudomušnega kitarskega arpeggia na nekaterih prehodih. Tudi klaviature so temu prikrojene in "Falling In Between" nosi že v samem začetku ihtavo zaletavost mladostniškega uporništva, kot da ne gre za renomiran bend, z dolgo kilometrino za seboj in kot, da sekanja po inštrumentih Toto po vseh teh letih, nikakor še niso uspeli prerasti. Otvoritev je šokantna! Gre za žanrski odklon k progresivnemu metalu, ki so ga razvile skupine na tleh severne Amerike. Ahh,.. začetek ki speče v ušesa za šalo!!! Otvoritev, ki bo aktualno všečna ne le fanom, pač pa zlasti mlajšim. Naslednja skladba pripelje poslušalca popolnoma drugi sceni naproti! Dying On My Feet se odpre z "lenivsko" zaspanim pozibavanjem skozi "bluesy" motiv. Preplet poigravanje klasičnega klavirja in Lukatherjeve kitare nagradi soul vokalni pristop, z vrhuncem v melodično dovršenem refrenu. Srednji inštrumentalni del popolnoma prelomi "blues soul" vzdušje! Gre za domiselni multiharmonični motiv lisjaka Lukatherja, ojačano podložen s tolkali in bobni, ki odstreli poslušalca na enkratno polje najžlahtnejših AOR prvin. Izredna skladba! Bottom Of Your Soul je najdaljša skladba albuma. Izšla je v skrajšani verziji kot "single". Skladba, ki torej nosi breme hita. Koliko se bo približala uspehu Toto hitov Africa, Pamela,… bo pokazal čas. Predrefren dramatično raste in se razlije v klasično dovršeni pop začinjeni refren, s katerim pač Toto komponistično s popolnostjo rokujejo. Magične več delne vokalne harmonije refrena gradijo vokali Josepha Williamsa (bivšega Toto pevca), Jasona Scheffa in Stevea Lukhaterja. Kontrast med tolkali in bobni na eni strani ter klaviaturami na drugi, je prvina, ki daje vzdušju skladbe magično drugačnost. Tolkala te odstrelijo v črno Afriko, deželo lakote in revščine, tudi besedila se nanašajo na absurdnost tega alarmantnega stanja, ki je sramota vsemu civiliziranemu svetu. King Of The World znova "prestavi v višjo". Klasični "hard rocker"! Naposled smo se dokopali do njega! V četrtem poskusu. Povsem nova izkušnja. Lukather je znova privil potenciometer višje in kitara nevarno reže skozi beton! Odličen preskok dinamike plošče. Sledi znova "bluesy funky" nadaljevanje z vladavino vokalov, ki ponudijo neposredno odločen refren, ki udarja v uho na prvo žogo. Pesem je nekaj posebnega znova v inštrumentalnem srednjem delu, kjer jo začini poleg vsega tudi flavta Iana Andersona (Jethro Tull). Zlasti v družnem sodelovanju s solažo Steve Lukatherja posrečeno vnaša nek občutek shizofrene nervoze v skladbo! Simple Life umirja prizorišče. V ospredju so akustični prijemi skupine, ki sprostijo naelektreno napetost prvega dela plošče. Atmosferičnost narašča v gradientu in komad prične nenadno rockersko razganjati. Ravno ko te oblije kurja polt, pa je skladbe naenkrat konec. Ti, ti poredni Toto! Sledi razgrajaška "heavy rocking" točka z naslovom Taint Your World, s toplino orgel v ozadju in "funky beatom". Izrazit "funky groove" pa nosi Let It Go, kjer je Lukatherjeva kitara znova umaknjena v ozadje in komad jezdi na valu melodične bas linije, ki se znajde v središču skladbe. Ena najbolj čutnih kompozicij albuma je gotovo predzadnja skladba Spiritual Man, nežna duhovna pesem, vokalne harmonije se združijo v carstvo "gospela". Tolkala vnašajo posebno magijo skladbi, ki eksplodira skozi vroči sentiment tenor saksofona Toma Scotta. Toto tu znova iz kroga v krog mojstrsko nadgrajujeo vzdušje in atmosfera raste nenehno, s kančkom nepredvidljivosti. David Paich, Bobby Kimball in Greg Phillinganes ne pričarajo z vokalnimi prepleti le grandioznega vzdušja, pač pa jim sama zgradba skladbe dopušča več manevrskega prostora za "soul" improvizatorstvo, ki ga s pridom izkoriščajo. Resnično velika skladba albuma! Zaključek albuma s skladbo No End In Sight je zabeljen po klasičnih tirnicah melodičnega "hard rocka", preprosto povedano prava paša za ljubitelja AOR "rocka". Zlasti to velja za izpiljen refren. Skladba nosi pridih melanholije in hrepenenja. Nedolžno nežni otvoritvi na pianu in Lukatherjevi kitarski melodiji, sledi prava preobrazba v udarnosti skozi refren! Toto ponudijo visoki hard rockerski pritisk ravno ob koncu albuma "Falling In Between". Odločen napad ritmične artiljerije, erotičnega kitarskega rifa in grandioznih vskokov sintetizatorjev.
Kadar slišite frazo, da je nemogoče z določenim dejanjem zadovoljiti vse ljudi hkrati, se preprosto spomnite na Toto, ki vas bodo v tem zmeraj odločno demantirali. Kot pravi skladba No End In Sight! Torej konca te odličnosti skupine še kar ni in ni na spregled! Vsaj ob izdaji takšnih albumov kot je "Falling In Between". Srednji inštrumentalni deli so pravzaprav dokaz te veličine. Gre pravzaprav za vložke improvizacije, dodelane s takšno imenitnostjo njihove sofistikacije, da so dostopne prav vsakomur, ob tem pa ohranjajo skladbe popoln "moulin rogue"! Če k temu dodamo skladno ležeče vrhunske melodije harmoničnega prepleta inštrumentov in vokalov, ki lezejo v uho kot za šalo, brezmadežnost produkcije, bogato ritem linijo skrbno prežeto s tolkali, se pač sočimo z dejstvom, da je "Falling In Between" še ena popolna plošča Toto. Ti so brez pričakovanj v karieri z albumi že tolikokrat demantirali kritike in v konstantni nadgradnji samih sebe, prekosili navidez neprekosljivo, da tole moje besedilo preprosto pušča preveč vrzeli. Te vrzeli le dokazujejo, kakšno spoštovanje so si pridobili Toto s svojo glasbeno zapuščino in da je "Falling In Between" velik album, ki ima vse potenciale, da preraste v klasični monument rock glasbe. "Falling In Between" je definitivni vrhunec izdaj plošč zime 2006, verjetno pa tudi kar za celotno leto 2006. Če ste fan melodičnega "hard rocka", potem morate ta album nujno imeti v svoji zbirki. Gre za veličino albuma, ki ga lahko poslušaš celo večnost in če želiš, ob tem napišeš mnogo različnih recenzij.
na vrh