Čez tri dni bodo minila točno tri leta od odmevnega postojnskega koncerta s katerim so se med žive vrnili veterani slovenske hard 'n heavy scene Requiem. Po tem koncertu je bila prihodnost »reuniona« še nekoliko negotovo, a danes je povsem jasno, da so Requiem v slovenskem glasbenem svetu znova trdno zakoreninjeni kot biser domačega hard rocka/heavy metala. Po seriji izredno uspešnih koncertov s katerimi so obredli slovenske odre ter zgradili trdno in zvesto fenovsko bazo, so svojo vrnitev sedaj kronali še z novo, peto studijsko ploščo - po Zadnji molitvi so tokrat posegli v sam nebeški svod in z njega potegnili Padlega angela, ki je na Zemljo padel v obliki ognjenega meteorja iz katerega se v oblaku pepela in prahu kot Feniks dviga Fallen Angel.
Fallen Angel svojo zgodbo nadaljuje tam, kjer jo je končala Zadnja molitev, saj je album zopet trši, usmerjen v rušilen heavy metal, seveda pa ne manjka poklonov koreninam skupine, ki so trdno zasidrane v klasičnem hard rocku sedemdesetih in osemdesetih. Requiem nas to pot pozdravijo s »helloweenovskim« introm My Little Bottle of Arsenic, ki zveni kot mokre sanje noro genialnega stripovskega super zlobneža, na pedal za plin pa s polno močjo pritisnejo s prvi heavy metal rušilcem Let It Hurt. Z njim Requiem že v prvih trenutkih albuma zagrizejo z ostrimi čekani, našpičenimi riffi, topovskim bobnanjem in vokalno predstavo »par excellence.« Prav Sergej »Sergio« Škofljanec ukrade vso pozornost z odlično interpretacijo tisočerih majhnih glasov, ki naenkrat kričijo v glavi shizofrenika, kri pa po žilah požene že Sergejev briljantni uvodni zlobni smeh, fantastičen, arzenično nalezljiv refren ter adrenalinska navitost komada. Razločna, kristalno čista in jasna produkcija Requiem končno tudi na studijski plošči predstavlja tako kot znajo zveneti v živo – ne manjka pompoznih refrenov polnih eksplozivne energije, ne riffov ostrih kot skalpel, ne osupljivih solaž, ne artilerijskega bobnenja in ne osupljivih vokalov! A Requiem se niso zadovoljili le z najbolje zvenečo ploščo svoje kariere, saj komadi na albumu kar pokajo od magične energije, ki smo jo sicer vajeni z živih nastopov benda. Cinična himna Slovenska je single, ki je že zlezel pod kožo, a se ga ni moč naveličati tudi po zaslugi spektakularne solaže izpod prstov Matjaža Marina, ki s svojim doprinosom dokazuje, da se je v zasedbo že popolnoma ustalil in, da mu je vloga odličnega solo kitarista, ki dopolnjuje trdno ritem podlago Marka Slokarja, pisana na kožo. Z naslovnim komadom Fallen Angels se Requiem podajo v mid-tempo epske vode, ki jih bogati žlahtni pridih klasičnih Rainbow in domača »zvočna sirene« Škofjanec, ki glede na prikazano zlahka parira vokalnim titanom tipa Bruce Dickinson in Ronnie James Dio, ušesa pa tekom plošče večkrat brez usmiljenja razpara z nečloveškimi falzeti. S Parazitom nas fantje popeljejo v vode whitesnakovskega bluesa s temu primernimi kitarskimi in vokalnimi linijami. Čeprav Parazit ni moj favorit pa je vendarle zanimiv poskus, ki ga od Requiem nismo vajeni, če ne drugega pa mu uspe razgibati album ter nam pustiti za trenutek zadihati, saj nas v vrtinec udarnega heavy metala znova pahne Stranger In Me. V drugi polovici plošče se Requiem v svojem stilu poigravajo s kombiniranjem klasičnega hard rocka in heavy metala, ki na površje privre v deeppurplovski Red Leather, razigrani Začaraj me, ki bi svoje mesto zlahka našla tudi na kateri izmed predhodnih plošč, enega izmed boljših trenutkov albuma pa doživimo z našponano The Wolf's Tale, ki s svojimi mastnimi groovy riffi na trenutke spomni na solo stvaritve Bruca Dickinsona (predvsem Accident of Birth). Brez čudovitih balad si Requiem seveda ne gre predstavljati in v tem oziru tudi tokrat ne razočarajo – čutno odpeta Hold On se trenutno morda še ne more kosati s klasikami Ker te ni ali Kaja, a občutek imam, da bo skladba zorela kot dobro vino. Če smo do te točko počivali pa nas zaključna komada spet napojita z arzenom, khm, adrenalinom, Little Princess po zaslugi odlične refrena in fantastične solaže, z nitroglicerinom prepojeni rušilec All Night Long pa z občutkom klasičnih Iron Maiden, predvsem zaradi primerno umeščenega »sing-a-long« »oooooo« dela in epsko dobrega refrena. Ploščo zaključi bonus komad, balada Keesong (Forever Free), ki zgolj s Sergejevim glasom ob spremljavi akustične kitare predstavlja največje odstopanje albuma in je zato hitro jasno zakaj si je prislužil »status« bonus komada.
Fallen Angel je v vseh pogledih nadgradnja Zadnje molitve in obenem plošča, ki Requiem predstavlja v življenjski formi – redki so bendi, ki zmorejo po več kot petnajstih letih delovanja posneti album, ki zlahka preseže vse dotedanje. Requiem je z novim rekviemom slovenskega heavy metala Fallen Angel to uspelo. Pogrešam sicer kakšen daljši ep tipa Križarji, saj so komadi v povprečju dolgi med tremi in štirimi minutami, a fantje morajo nekaj pustiti še za naslednjo ploščo, ne?
na vrh