Zadnja plošča z Johnom Lawtonom na vokalu je potrdila trend, ki so ga Uriah Heep nakazali z "Innocent Victim" leto poprej. Očitno so mukoma lovili nov hit tipa Free Me in spravili od sebe eno najmehkejših Uriah Heep plošč. Torej ploščo z najbolj prefinjeno pop produkcijo za tisti čas. Tudi po trikih! Posamezne motive so "polnili" (okraševali) z večglasnimi vložki popularnega "queenovskega" tipa (čeprav si slednji jemljejo ravno Uriah Heep za velike vzornike pri snovanju zborovskih aranžmajev), vsi inštrumenti so v produkciji lepo zvočno "zloščeni", distorzirana kitara v ravnovesju z klaviaturami je nosila naenkrat neverjetno precizen in tenak zven. Ogromno zvočnega prostora pa tako v novi "heep" podobi zavzema Bolderjev melodični bas.
Uriah Heep prvine so seveda praktično vseskozi prisotne. Nekaj je sicer skoraj da ne "disco" pustolovščin, kot npr. "heepovsko" neznačilni Whad'ya Say in Love Or Nothing, medtem ko ostali material uspešno zaokrožuje ime Uriah Heep. V teh pesmih je tudi to pot mogoče užiti tisto znano "heep drama" vzdušje melanholičnega pridiha, vendar odeta v fino produkcijo, "na prvo žogo" v poslušanju le ne prihaja tako do izraza, kot na predhodnih "heep" albumih.
"Fallen Angel" se odpre z komadom Woman Of The Night, ki dejanko pričara sceno nočnih kabarejev. Noč ima svojo moč, okajeni kabare se zapira, nato odpelješ svojo ljubico v avto in "gasa do fula" po ulicah San Francisca ter potem naprej k divjim avanturam… Uriah Heep torej še vedno nezmotljivo delujejo pri oživljanju svoje poezije. One More Night je popolnoma Lawtonova pesem, namerno je uporabljen echo efekt v vokalu, kot je bil značilen za produkcijo plošč Elvisa Presleya in odlično oživlja shakin rock 'n' roll bluesy feel pesmi. Come Back To Me, pa je dejansko hit branže Free Me, ki sicer ni bil tako uspešen, a po zgradbi in ujetem vzdušju prava mojstrovina. To je en najlepših hit singleov, ki so ga spisali Uriah Heep in stoji ponosno ob boku največjih tovrstnih hitov kot so omenjeni Free Me, potem Lady In Black ali Easy Livin'. Lawton zažiga v vsej strastnosti in vživetosti. Nenehno v spremstvu genialnih aranžmajev zborovskega petja, prepoznavne znamke skupine. Trša točka plošče je recimo I'm Alive, kjer se zbudi tudi Kerslake na bobnih, ki je imel na "Fallen Angel", glede na mehko pop orientiranost plošče močno zožen manevrski prostor. Naslovna pesem je približek sanjavim pesmim, ki deloma spomni (posebej z uvodnim motivom) na "zlato" seventies obdobje skupine, katero zaokrožuje pesem Firefly.
"Fallen Angel" je kljub temu, da mu primanjkuje raziskovalne "ihte", ki pač očitno mine, nadomesti pa jo zrelost v komponiranju, katera pride z leti, odličen album. Ni da bi padel v nezavest od navdušenja ob kakšni posebnosti, s katero bi presenečal, a vseeno nudi dovršene kompozicije, okusno produkcijo in znano "heep" magijo. Lawtonov vokal znova sije v gorišču, verjetno še bolj kot na "Innocent Victim", pa čeprav se je John pritoževal nad glasbeno orientiranostjo skupine v tistem obdobju. To je bil tudi eden glavnih razlogov, da je po turneji zapustil Urihan Heep. Drugi razlog za njegov odhod je bil manj hvaležen. Heep so izgubili velik del svoje priljubljenosti, ko jih je zapustil Davida Byron. Lawtona fani niso sprejeli, enostavno ni v ničemer spominjal na "ikonoklastičnega" Byrona in vodja v senci skupine Gerry Bron, v veliki navezi s klavituristom Kenom Hensleyem, je podtalno že iskal rešitev in ustreznega "lepotca", ki bo nadaljeval delo pevca pri Uriah Heep. Zakulisje je lahko zares kruto in v primeru Uriah Heep, so bile te skrite igrice za skupino pravzaprav uničujoče. A o tem več prihodnjič.
na vrh