Prleški konci so bili že od nekdaj zapostavljeni del slovenske države, zaradi spregledanosti in revščine pa ni zamrla želja po revoltu in izrekanju glasnega krika opozicije vsem sistemom neenakopravnosti in zatiranja. Po socializmu, ki je krajem dala vsaj dela in kruha, je nastopila doba »osvoboditve« in liberalne »prosperitete«, namesto gradov iz zlata pa so oligarhi pokradli še tisto malo, kar so imeli – vključno z njihovim dostojanstvom in sanjami v boljši jutri. Ko se kaj takega zgodi in, še več, permanentno dogaja, nastopi čas za premeno in revolucijo, parole in kazanje s prstom na krivce pa je po navadi v domeni najpogumnejših ali pa vedno pripravnih dežurnih krivcev, ki nimajo nič izgubiti, prav Dežurni krivci pa so dokaz, da je temu tako. Četverec iz vasi Sveti Jurij ob Ščavnici že od leta 1996 spleta zgodbe revolta s kitarskimi kanonadami noisa, post grunge estetike ter alternativne naracije nekonformističnega trdozvočja, po milenijskih otrocih, treh albumih Nikogaršnje mesto – daleč od ljubezni, Kakor človeka in strnjenega kompaktnega Strupa pa je nastopil čas za odmerek čistih in nezlaganih Faktov.
Četrti plošček je več kot le studijski izcedek nekajletnih garažnih blodenj, saj gre za svojevrsten geopolitični dokument časa in prostora, poleg sedanjosti pa Dežurni krivci spomnijo tudi na jeklene spone tega časa z nekoliko potemnjenim spominom na obljube preteklosti. Poleg plošče se v paketu Faktov najde debela doza trpke eksistencialne poezije, poleg ducata albumskih uglasbenih skladb pa so poslušalci in srečneži, ki jih založba God Bless This Mess vnovič razvaja kot se šika, deležni še tridesetih prepisov verzov, ki beležijo našo pot osvoboditve, liberalnega zasužnjevanja in enoumnega bledenja v morju globalne uniformiranosti na jedek in brezkompromisen način. Pustimo zaenkrat bogate vizualije ob strani in se posvetimo zgolj slišnim kanalom. Tudi ti so prekleto nasiteni, dragi moji, za začetek pa zadošča le dejstvo, da nežnosti in balad na ploščku niste deležni.
Sloni so uvertura v hrupno simfonijo popolnega nezadovoljstva, ob stampedu zamaščenih debelokožcev pa rudimentirani splet distorzirane kitare, bas in bobnov tako prepričljivo dominira slušni svet med levim in desnim ušesom skupaj z ukazovalno in zelo sugestivno artistično dikcijo prvega grla zasedbe, pevca Leona Štrekla. Leon, Tomas, Igor in Marko koeksistirajo popolnoma naravno, bioritem pa je naravnan na to, da neke rezerve možje na dramilnem dežurstvu niti ne morejo jemati sebi v zakup. Skladba Molčimo nadaljuje topot Slonov in ob grmečem Tomasovem basu, ki spominja na Greglove ekskurze v Demolition Groupih, si dajo Igor, Marko in Leon čas in prostor za popolno eksegezo kritike vseh kimavcev in molčečih pasivcev, ki jim oligarhi kradejo še zadnji kos kruha iz že tako izropanih ust. Klovni so stonersko post grungersko stopnjevanje trdega niza neusmiljenih besed, namesto Predinovih prispodob in prenesenih pomenov pa Dežurni krivci prisegajo na maksimo »recimo bobu bob«. Optimizma v tem ni, a vprašam – mar je še časa za pretvarjanje in slepljenje? Zavezali so nam oči je odgovor na zastavljeno vprašanje. Čas je, da ljudje odpremo oči in nehamo verjeti v čudeže, ki se ne bodo zgodili, v kolikor ne nameravamo ukrepati. Negativni naboj je vse večji, plošča Fakti pa tenzijo še stopnjuje! Brez upanja je nekoliko bolj umirjena sekvenca na poti od začetka do cilja. Prleška poetika je trpka in oropana luči in optimizma. Dežurni krivci razvijejo svoje prijeme hrupa in udare udarnega grunt rocka v lastno orodje in orožje indoktrinacije, post punkerska in post HC dikcija skladb pa na sebi lasten način asocira na Henrija Rollinsa, namesto belih ali pisanih zastav pa svoje črne in krvave prapore v zrak dvigne tudi slovenska konjenica. Vstani! je poziv k uporu in nadaljevanju težke poti, saj ravnodušje ubija in statika veže na obtežene ude zgolj le nove tone blata, dreka in svinčenih laži.
Fasciniran nad neposrednostjo pozivov k obračunu s preteklostjo, predvsem pa z nosilci ideologije brezizhodnega hiranja, pripelje ploščo do temačne polovice, Dežurni krivci pa terjajo Oko za oko, zob za zob. Skladba je nekoliko suspendirana, saj se udar apokaliptične metrike gradi postopoma, besede pa, v sozvočju z dejstvom, da jezik kosti nima, kosti pa lomi, nizajo kot puntarski poziv k rušenju samodržcev in krvnikov ljudstva. Po skladbi Stiskamo obroč je dejstvo jasno: luči na tej poti je bore malo, prav tako pa razhajanj in odstopanj od jeklenega centra mentalne katarze. Fakti so dokument tragičnih časov in glavni junaki te zgodbe smo dejansko vsi, ki v tem času živimo. Post grungerski repeptitivni niz basa, bobnov in strupenih, toksičnih mastnih distorzij sezida masivni zid, pred katerim se strelja vse krivce. Skladba Lačni je zgoščeni punkerski haiku, po trenutku HC obračuna s svetom, kot bi ga izpeljal Jello Biafra s svojo soldatesko, ki omogoča, da padejo Maske, po predzadnji Sodbi pa je nastopil čas odrešitve s cobainovskim Pogumom. Razglašeni intro pripelje jekleno kompozicijo do trenutka slovesa, po precej razvlečeni uverturi pa Dežurni krivci izpeljejo svoj antiglobalistični vlak do trenutka poslednje žrtve. Hrup, disonanca in revolt v zadnji, dvanajsti reprizi, da piko na i Faktom in zastorji padejo.
V primerjavi s ploščo Strup bi izpostavil, da kvalitativnega koraka naprej Dežurni krivci (namensko) niso ubrali, je pa v izrecno slovensko govorjenem svežnju avtorskih materialov zasedba strnila vso bolečino, jezo, gnev, trpljenje in nezadovoljstvo, ki so ga lahko iztisnili v ta srčni studijski derivat. Neke revolucije torej ni, vsaj kar se forme tiče, je pa vsebinsko plošča prekleto polna in sočna. Ne nujno tolažeči obliž na ranjeno srce slovenske raje prilepijo Dežurni krivci na sebi lasten nonkonformistični način tako, da boste po slišanem, če celoti resnično prisluhnete, le stežka brezbrižni in neprizadeti. Sam menim, da bi z malce več estetskega čuta in z malce več produkcijskih dodatkov lahko fantje dosegli še več, je pa res, da imajo vsaka ušesa in oči svojega malarja, včasih pa je manj lahko tudi več. Kdo ima prav, bo pokazal čas, Fakti pa lahko zaenkrat stojijo jasno, glasno in ponosno – kot protestna nota, ki so jo Dežurni krivci spisali za to, da ozaljša vrata naših profanih katedral liberalne eksistence.
na vrh