Tudi tale recenzija zamuja, kar ni okej. Še dobro da smo prejeli izvod. Tako ali drugače. Bolje zdaj, kot nikoli. Če je bil album »In« jezikovno mešan, ostaja tudi Fair Play tak, a vseeno tokrat na njem prednjačijo skladbe odpete v angleščini. »Fair Play« je namreč posvečen Londonu.
Ko je leta 2003 izbral Svet Evrope Mežkovo skladbo Fair Play za športno himno Evrope, si legendarni slovenski kantavtor niti pomisliti ni upal, da bo skoraj deset let kasneje posnel skladbo še enkrat v angleški in slovenski varieteti ter po njej celo naslovil svoj, oh-oh-ho, že 22. studijski album. Tako ali drugače pa ostaja tudi album »Fair Play« športno obarvan. Veže se namreč na Olimpijske igre v Londonu, ki so se tam odvijale v poletju 2012.
Aleksander Mežek velja za enega najbolj pomembnih slovenskih kantavtorjev. Famozna slovenska kantavtorska trojka Šifrer (Mežkov prvi menedžer), Mežek, Domicelj je tako ali drugače historično mešala »štrene« po Veliki Britaniji. Bil je moment v zgodovini, ki se nikdar več ni ponovil, pa se tudi ne bo. No in če podatki ne lažejo, je Aleksander Mežek pravzaprav prvi slovenski glasbenik, ki je izdal album v tujini. Njegova nič manj pomembna destinacija od rodne Slovenije je torej Velika Britanija. Mož je tam moral poiskati ustvarjalno zatočišče, saj mu je le tako bilo omogočeno nenehno artistično zorenje in razvoj.
Možakarja spremlja prekaljeni mojster Steve Smith, dolgoletni Mežkov glasbeni zaveznik v dobrem in zlu, ki je znova poskrbel za zvok albuma, odigral klaviature, obarval vokalne harmonije. »Deklica za vse« torej. Mežek pa je zadržal ob sebi tudi kitarista in basista Simona Johnsona. Vrhunski angleški glasbeniki znova tvorijo preverjeno zvočno kuliso spremljave, da ta optimalno kontrastira in barva Mežkovo vokalno prezenco in emocijo, vezano na sporočilnost verzov. In Mežkov vokal se nikakor ni izsušil v teh letih. Ostaja pretanjeno mehak, hipoma prepoznaven, tak kot smo ga poznali od vselej. In tak, ki ga hipoma širokogrudno posvojiš. Skratka, elementarni magnet vsakega njegovega albuma.
Prenovljena Fair Play, pa novi It'll Redeem in Say A Prayer, v novi dobi izkazujejo nagnjenja umetnika, da približa svoje standardno in preverjeno utečeno kantavtorsko izrazoslovje v glasbenem smislu bliže modernim časom. Spogledovanje z arensko refrensko kulturo Coldplay niti ni tako neumestna navržba. »Fair Play« pa izraža tisto znano toplo zgoščino organsko zveneče akustike, ki objema prelep Mežkov vokal. Poleg Fair Play, je Mežek predrugačil tudi dva singla iz sedemdesetih. Zimzeleni skladbi Vremenska napoved in Ljubljanske ceste, ki ji je priključil še angleški izhodni »podaljšek«. Slednja je prirejena izpeljanka izvirnika, ki pripada angleškemu kantavtorju Ralphu McTellu. Trenutek albuma, ki nostalgično odseva neko obdobje brezskrbnih dni, ko je bil svet še pošten, rock pa mlad.
Ne glede na to, da je "olimpijec" Aleksander Mežek album "Fair Play" tokrat »zasolil« s prenovljenimi klasikami (Fair Play, Vremenska napoved, Ljubljanske ulice), nove skladbe potrjujejo, da se Mežek kot komponist v navdihu še ni upehal. Dokler bo Mežek tako učinkovito zlezel pod kožo, kot mu to uspeva z nalezljivo nežno čutečima Someday in ob koncu The Artist's Hand ter buditeljskima It'll Redeem in Say A Prayer, ga ni strahu, da ne bi prejeli od tega mednarodno visoko čislanega glasbenega umetnika še kakšnega lepega studijskega albuma.
na vrh