Incurabili sta definitivna posebneža. Dva kitarista, dva vokalista. Priklop šestih strun na vir elektrike in podrto hreščavo zvočno »gostolenje« se lahko začne. Nikakor ne podhranjeno, a konkretno »izpahnjeno«. Ko dobi minimalizem svoje državljanstvo. Glavnino muzikaličnosti generira v vsej zgodbi vokalni preplet obeh glasbenikov. Dobrodošli torej v garažnih prostranstvih!
Uvodna psihadelično zapeljana Have A Pick, ki bazira na popolnem zadetkarskem minimalizmu, katerega kontrastno konkretizira šele dodana vokalna harmonija v refrenu, razgali hipoma glasbeno špuro dvojca. Vibracijsko se ji približa v nadaljevanju albuma The More I Get, kjer vnaša v hipnozo turobe kanček sijočega žarčenja southernrockovski slide vibe kitare. Turobno, morbidno. Sledi frenetični blues I'll Stay Out of Trouble, ki se mu izrazno približa v nadaljevanju Her Hair is Everywhere, ko trčimo ob razkošje brneče plovbe »mentalne počenosti« do sfere pravega shizo punk blues ekscesa. Rahli konjeniški drnec v »pobalinski« Real Slow, združuje elemente rockabillyja ter country glasbe, medtem ko prinaša Judo Karate Aikido Kung Fu dobrodošlo cinično zafrkljivo deviacijo naproti nekaterim tipskim rešitvam melosa, ki asociirajo na energijo zasedbe Ramones.
C'Mon In bo vzbudila pozornost ljubiteljev Johnny Cash, tudi Boba Dylana (sem slišal mar orglice?), tak občutek se poraja na albumu že prej, a ta skladba pritiska z vzvodi, ki jih uporablja, najbolj direktno na smiselnost asociacij. Gre za posebno satirično refleksijo na svet rock 'n' roll zvezdništva, recimo temu kar raje na njegova blišč in bedo.
Kolikor je ujete črnine, depresije, ultimativne tragedije, kot tudi melanholije, pa je v isti sapi poleg pritaknjena znamenita nota cinizma, celo satire, kar je prepoznavna konstanta v slovenskem glasbenem prostoru alternativnega rockovskega podzemlja. Ali obče gledano, od Cankarjevih časov dalje. Duo sprosti več melodije v Video Man. Čeprav je tudi ta skladba povsem nezločena in izzveni povsem stvarno (po vzoru koncertnega nastopa v studiu), kot vse preostale skladbe ploščka. Ta skladba bi kot demo posnetek v neki drugi glasbeni zgodbi lahko predstavljal zametek komercialno uspešnega hita.
Disonanca je bila od nekdaj rešiteljica alternativne poze. In tudi v tem primeru se zadeva povsem obnese. Element disonantnega brnenja deluje namreč esencialno. Vse to ima v zgodbi o albumu »Fair Enough« seveda svoj smisel in prinaša pomembne vsebinske posebnosti, ki postavljajo Incurabili na svoje mesto v slovenskem glasbenem pletivu alternativnega rockovskega podzemlja.
Ne glede na to da gre pri albumu »Fair Enough« za izrazito alternativno rockovsko pozo absolutne podzemne naslade, prinašata Incurabili v 35. minut skladbe dovolj razgibano odmerjene korake komponističnih deviacij, da lahko taista poza strpno prenaša učinkovito inkorporacijo medžanrskega stapljanja v glasbeno telo albuma. Zanimivo je, da Incurabili nikakor ne posvečajo niti za hip pozornosti zvočni prefinjenosti. Večina skupin bi razumela točke na tem albumu, kot striktne demo posnetke, ali na hitro posnete idejne zametke, ki potrebujejo korenito nadgradnjo v nadaljnjem postopku zvočne produkcije in aranžiranja. Med poslušanjem albuma hitro ugotoviš, da je več tonov »ustreljenih« mimo, da je kak ton in akord prijet na prečki in ne izzveni čisto, prav tako je vprašanje če ne uglašujeta oba glasbenika kitar po posluhu. Če že jih, jih zelo na hitro. Upam, da fanta sledeči misli ne zamerita, a kitar žal ne znata igrati. Vendar pa ta kriterij v oziru »Fair Enough« ni pravo merilo kakovosti glasbene vsebine. Pravzaprav ne potrebujeta znati več, kot pač znata zaigrati, saj kompenzirata vse z idejno pronicljivostjo, kar šteje. Z dano idejo skreirata svojstveno atmosfero, ki prevzema pozornost in oddalji logistično analitični princip poslušalca, v ospredje pa stopa cerebralno trip-oidni moment, ki te odpelje v njun glasbeni svet. In da! Ta svet funkcionira. Svojstveno in vabljivo.
na vrh