Konec osemdestih se je v Ameriki začela kuhati nova glasbena usmeritev, glasbeni trg je imel dosti glam rockerske maškarade in prepevanja o lagodnem načinu življanja ter seksu, zlata leta osemdesetih so se iztekala tudi heavy metalu. Iz alternativnega rocka druge polovice osemdesetih in pod vplivom izvajalcev kot so Sonic Youth, Pixies ali Neil Young, se je v Seattlu začel pripravljati velik bum, imenovan grunge, ki je vrhunec doživel v začetku devetdesetih z milijonskimi nakladami albumov izvajalcev kot so Pearl Jam, Nirvana, Soundgarden, Alice in Chains in Stone Temple Pilots.
V duhu in razmerah tistega časa je svojo trnavo pot začela tudi skupina Alice in Chains. Kitarist Jerry Cantrell je v svoj band povabil vokalista Laynea Staleya, s čimer se je začela poldrugo desetletje dolga uspešna glasbena pot, nažalost tlakovana in vse preveč povezana z odvisnostjo od drog. Tako Cantrell kot tudi Staley nista bila popolna novinca v glasbenih vodah, nove pesmi so nastajale hitro, obetajoči demo posnetki pa so jih pripeljali vse do gigantske založbe Columbia Records, kjer so leta 1990 izdali prvenec "Facelift".
"Facelift" se je torej zgodil še pred velikim bumom grungea in je morda prav zato njihov najbolj poseben album. AiC stojijo trdno v metalskih vodah, člani banda so v svoji preteklosti igrali v raznih metalskih bandih, kar je opazno v prisotnosti težkega riffanja in drugih značilnosti, ki jih pravzaprav uvrščajo med metalske bande. "Facelift" je plošča s tranzicijskim zvokom, njihova najtrša, združili so heavy metalska osemdeseta z novim slogom alternativnega rocka, kasnejši razvoj seattelske scene pa je tudi njih usmeril v kanček mehkejše vode, bližje tipičnim karakteristikam grungea. A svojih korenin niso nikoli pozabili.
Album razdeviči "We Die Young" z kot svinec težkim osrednjim riffom in agresivnem Staleyevim vokalom, sledi pa že "Man In The Box", ki je postal največja uspešnica albuma. Vokalno Staley zaide v sfere eksperimentiranja, njegovi vokalni izpadi in iskanje samega sebe sta eni izmed prevladujočih karakteristik Alice in Chains prvenca. Vokalno oporo mu ves čas nudi spremljevalni vokal Jerryja Cantrella, vendar ne nujno harmonično, mnogokrat nastopi dvoglasno petje z rahlim zamikom, ki deluje kot odmev in poskrbi za prav posebno, zasanjano, melanholično vzdušje. Ta prvina, ki so jo AiC skrbno negovali tekom kariere, jih spremlja še danes. Morbidnost in srh spreletajoči občutki v "I Can't Remember" so rezultat ekstremno počasnega tempa, že omenjene Staleyeve vokalne vloge, ko na krilih zasvojenosti poleti vse do roba patetičnih izpadov, in odlično premišljeni kitarski igri nizko uglašenih tonov. V "Love, Hate, Love" so vsi tipični elementi AiC prvenca izrazito izstopajoči in ustvarjajo eno izmed najbolj mogočnih in mističnih AiC pesmi, stvaritev je neposreden dokaz za prihod greungea v njihovo dušo in bi prav lahko bila ena izmed glavnih nosilk zastave grungea, vendar je ostala spregledana. "It Ain't Like That" s svojim harmoničnim petjem prinese še količkaj melodičnosti, sicer neznačilne AiC lastnosti. Drugi del albuma nekoliko zaostaja, na plan ni potisnil nobenega hita, roko na srce, denimo funkersko usmerjena "I Know Somethin ('Bout You)" si glede na veličino prvega dela tega niti ne zasluži.
Večinski avtor skladb je Jerry Cantrell, idejni vodja zasedbe in eden največjih kitaristov devetdesetih. Njegova filozofija temelji na ustvarjanju osrednjega riffa, okoli katerega se spleta skladba. Kljub tehnično zavidljivemu znanju so njegovi kitarski solo vložki bolj izjema kot pravilo, njihova izpiljenost pa zbledi v trenutku, saj je poanta AiC glasbe grajenje (depresivnega) vzdušja, tehnične lastnosti posameznika zato niso osrednjega pomena. Močna je prisotnost ritem sekcije z bobnarjem Seanom Kinneyem in basistom Mikeom Starrom, vendar je ravno Cantrellovo igranje kitare tisto, ki dahne albumu značilno, grozljivo atmosfero, inspirirano iz Ozzyjeve Black Sabbath ere in zaradi katere se Alice in Chains pogosto znajdejo tudi na listi priljubljenih pri privržencih metalskih koračnic. Metalska usmeritev v AiC zvoku ne trpi za začetek grungea tipičnega punk zvoka (kot pri skupinah tipa Green River ali Mudhoney), izjema je skladba "Real Thing", kjer hitrejši tempo, dinamičnejše bobnanje in kričeč Staleyev vokal zadišijo po njem. V skupku dvanajstih pesmi se pojavijo nihanja, poleg vrhuncev album vsebuje tudi nekaj del, kjer se je band še iskal, kar je tipični sindrom začetka skorajda slehrne glasbene poti.
"Facelift" je začetek uspešne Alice in Chains zgodbe, album, na katerem je posrečeno ujet duh časa, ko je heavy metalsko usmerjeno skupino podjarmilo grunge okolje. Iz anonimosti je potisnil karizmatično dvojico, ki je krojila glasbene smernice prve polovice devetdesetih, kitarskega mojstra Jerryja Cantrella in vokalnega posebneža Laynea Staleya. S prvencem so Seattelčani hard rock in heavy metalsko usmerjene množice opozorili, da se dogaja grunge, z doseženo platinsto naklado pa so se kot prvi grungerji prebili iz podzemlja. Za ta uspeh je zaslužna tudi televizijska postaja MTV, ki je z vrtenjem videa "Man in the Box" odločilno vplivala na povpraševanje po albumu. Z izdajo "Facelifta" pa so se triumfi grunge glasbe komajda pričeli...
na vrh