Electric Light Orchestra: Face The Music

S "Face The Music", petim albumom legendarnih britanskih art rockerjev Electric Light Orchestra, je njihov šef, kitarist, pevec, producent in pisec večine glasbe, Jeff Lynne ustvaril še eno mojstrovino prefinjenega združevanja klasično rockovske potentnosti, pop rockovske senzibilnosti in ploveče simfonike čudovitih orkestralnih aranžmajev. Vse to zapakirano v tipično bleščečo produkcijo, ki je bila brez dvoma pred svojim časom. Album je bil uspešen naslednji logični korak v evoluciji skupine, obenem pa so z njim dosegli tud lep komercialni uspeh, predvsem na drugi strani Atlantika medtem, ko so doma še vedno ostajali spregledani. "Face The Music" je navrgel kar dva ELO hit singla, "Evil Woman" ter "Strange Magic", ki še danes sodita med največje uspešnice popularne glasbe 70-ih, a se odlikuje tudi z drugimi skladbami med katerimi ni nobenega šibkega trenutka.

"Face The Music" je pomemben album tudi zato, ker se je na njem prvič pojavila klasična ELO zasedba, ki je ustvarila njihove največje uspešnice in v letu po izidu tega izdelka dosegla huronski svetovni uspeh. "Odslužena" Mikea de Albuqerqueja in Mikea Edwardsa sta na basu oziroma na čelu zamenjala Kelly Groucutt ter Melvyn Gale. ELO so na "Face The Music" v marsičem nadaljevali uspešen glasbeni recept, ki so ga zastavili na predhodnem albumu, konceptualni mojstrovini "Elodorado : A Symphony" (1974) le, da so na njem demonstrirali še večjo melodično senzibilnost in Lynneovo sposobnost za pisanje velikih radijskih hitov. Album je (v tradiciji ELO) glasbeno zelo dobro uravnotežen in na njem se najde dovolj dobrot tako za prog rockovske gurmane kot za ljubitelje melodičnega/pop rocka, katerim ustrezajo lahkotnejši ritmi. Pompoznosti posameznih aranžmajev mu prav tako ne manjka in glede tega se lahko šteje med ključne izdelke, ki so vodili k oblikovanju pojma/novega žanra arena rock. Skupina je obenem na "Face The Music" pokazala v glasbi redko viden smisel za črn humor z nenavadno naslovnico in zadnjo stranjo albuma. Medtem, ko prva stran vsebuje pogled na električni stol, je na drugi strani moč videti člane zasedbe, kako pritiskajo obraze k steklu in z napetimi izrazi opazujejo usmrtitev. Vsi razen klaviaturista Richarda Tandya, ki je bil odločno proti smrtni kazni in se je zato raje obrnil stran.

Album je, kot že povedano, izjemno raznolik in na njem ni niti enega šibkega trenutka. Uvodna progresivno rockovska inštrumentalna poslastica "Fire Down Under" je neke vrste satira na samooklicane ameriške moraliste, ki so ELO obtožili, da je prejšnji album na eni izmed skladb vseboval "pohujšljivo" sublimirano sporočilo. V ta namen so v uvodu te skladbe nalašč posneli govorjeno sporočilo, ki se ga lahko razbere, če se skladbo zavrti nazaj. V njem se lahko sliši bobnarja Beva Bevana, kako reče "The Music Is reversible but time is not. Turn back. Turn back. Turn back. Turn back". Še en lep primerek angleškega črnega humorja. Skladba se odpre s srhljivim, skorajda avantgardnim uvodom z omenjenim sublimiranim sporočilom, repetativnim udarjanjem ene tipke klavirja, zvoki godal, raznimi čudaškimi efekti ter kasneje še gospel pevskega zbora. Sčasoma sledi odličen prehod z vpadom mogočnih orkestralnih aranžmajev na klaviaturah ter godalih in udaren Lynneov kitarski rif, kar pripomore k stvaritvi visoke simfoničnosti. Medtem, ko Lynne sprošča dramatičen kitarski rifing se vmes na dramatičen način prepletajo zvoki obeh čel in violine. Vzdušje kompozicije doseže vrhunec z "jokajočo" kitarsko solažo in veličastnimi zborovskimi vokali v ozadju.

Baladeskno usmerjeni "Waterfall" je precej bolj umirjena in prefinjena stvaritev s številnimi lepimi orkestralnimi pasažami na godalih ter klaviaturah, podkrepljenih na mogočnih bobnarskih prehodih. Ta odlična skladba nazorno demonstrira kako očitno je do tega obdobja napredoval Lynneov melodični in večplastni vokal, predvsem v tehnično zahtevnejših višjih legah, katerih se je prej ponavadi izogibal. Sledi fenomenalni single/ultra hit "Evil Woman", njihov prvi svetovni hit in ena izmed najbolj priljubljenih skladb v zgodovini skupine. Po krajšem klasicističnem orkestralnem uvodu vpade dramatični Lynneov vokal nakar se prek zvokov klavirja prevesi v poskočen ritem z elegantnimi pasažami na kitari ter godalih. Lynne s svojim lahkotnim, včasih že rahlo sarkastičnim pristopom v vokalu še stopnjuje vsesplošni seksapilni naboj te čudovite skladbe. Njen glavni čar pa leži predvsem v poskočnem rifu in ultra melodičnem refrenu, kjer v nadaljevanju vpadejo še erotično ozaljšane spremljevalne ženske vokalne harmonije. V ritmičnih okraskih je celo že zaslediti nekatere disko finese, katerih se bodo kasneje v svoji karieri še veliko posluževali. Nedvomno ena najboljših stvaritev v povest skupine, večna radijska klasika in ena mojih najljubših ELO stvaritev. Kar težko je verjeti Lynneovim besedam, da je bila to najhitrejša skladba, katero je kdaj napisal v svoji karieri in da je bila prvotno mišljena kot eden izmed manj pomembnih polnilcev prostora na albumu.

"Nightrider" vsebuje dramatičen "Beatlovski" uvod z melanholičnim vokalom in preprostimi pasažami na klaviaturah, nakar preide v energično sekcijo z mogočnimi godalnimi prijemi in variabilnim petjem, ki občasno doseže tudi neobičajno visoke lege. Tudi to je imenitna skladba z melodičnim refrenom, poskočnim ritmom in dobrim ravnovesjem med simfonično veličastnostjo in rockersko udarnostjo. Zaključek pa je popolnoma klasicistično orkestralen. Ritmično naviti "Poker" je še en zanimiv eksperiment na meji med progom in heavy rockom s številnimi udarnimi kitarskimi rifi ter dramatičnimi Tandyevimi pasažami na klaviaturah. Poseben je predvsem po tem, da v vlogi glavnega pevca ne vsebuje Lynnea, temveč novega člana, basista Kellya Groucutta, ki je svojo vlogo zelo dobro opravil. Skladba je čudovita mešanica različnih glasbenih stilov od heavy rocka, simfoničnega rocka in pop rocka, predvsem pa dobro demonstrira tehnične sposobnosti posameznih inštrumentalistov, ki se menjajo na dramatičnih inštrumentalnih vložkih pa naj gre za pihala, duhovite rife ali nabrušene solistične epopeje na klaviaturah.

Ezoterična klasika "Strange Magic", drugi veliki hit single s tega albuma, vsebuje v uvodu izjemno lep orkestralni aranžma, nakar preide v umirjeno sekcijo na akustični kitari, klavirju in melanholičnemu vokalu. V čudovitem melodičnem refrenu, kjer se mešajo dramatične vokalne harmonije in sanjave godalne pasaže je resnično moč občutiti tisto nevsakdanjo orkestralno ELO magijo, ki na senzibilen način združuje melodično dostopnost in tehnično dovršenost. Ta neponovljiva klasika ima kontrastno sposobnost, da lahko poslušalca s svojim zasanjanim refrenom zlahka ponese v svet sanj, po drugi strani pa vsebuje poudarjeno energično komponento, ki ga ves čas ohranja "budnega". Sledi kavbojska satira "Down Home Town", ki je šaljivi trenutek albuma in nedvomno eden najbolj nenavadnih eksperimentov v povesti skupine, saj poleg običajne kombinatorike orkestralnih aranžmajev in energičnih kitarskih pasaž vsebuje tudi burkaške elemente countrya in dixielanda. Lynne tu ob spremljavi akustične kitare nalašč poje na poudarjeno "kavbojski" način z južnjaškim naglasom. Za zaključni refren vpadejo še ženske spremljevalne vokalne harmonije, ki poskrbijo za še izrazitejše kavbojsko vzdušje. Kljub temu, da se po večini naslanja na country v zvoku godal in kitare (ali ravno zaradi tega) ta šaljivi eksperiment izpade posrečeno in celo zabavno. Zaključna mistično baladeskna simfo rock mojstrovina "One Summer Dream" je po drugi strani eno izmed najbolj globokih del v njihovi zgodovini, kjer je ponovno mogoče zaznati vpliv njihovih večnih vzornikov Beatlov. Veličastne orkestralne zavese na godalih in klaviaturah (med drugim tudi čudovite pasaže na melotronu) se pretakajo skozi Lynneovo petje. V tej magični kompoziciji je ves čas prisotno neko neverjetno ozračje nostalgije, še posebno, ko vpadejo spremljevalne ženske vokalne harmonije in melotron postane dominanten element med sanjavimi orkestralnimi aranžmaji.

"Face The Music" je še ena ELO mojstrovina in dostojen naslednik "Eldorado", ki je bil "obsojen" na velik uspeh na ameriškem glasbenem trgu medtem, ko je doma ostal popolnoma spregledan. Slednje se je v hipu spremenilo že z naslednjim albumom, "A New World Record" (1976), ko se je prvič pojavila tista njihova znamenita vesoljska ladja oz. leteči krožnik s katerim so končno osvojili celoten svet in postali ena izmed najbolj uspešnih skupin druge polovice 70-ih. Silovit uspeh naslednjega albuma o katerem bo več besed v neki drugi recenziji pa je pripomogel tudi k večji prepoznavnosti "Face The Music", ki je eden redkih albumov v katerem lahko brez predsodkov uživajo tako večni iskalci tehničnih spretnosti, prog gurmani kot tudi ljubitelji radijskih zvokov, seveda takšnih, ki niso žaljivi do inteligence poslušalcev. ELO so bili po izidu "Face The Music" že ena izmed najbolj "vročih" rock formacij tistega časa in le še majhen detajl je bil potreben, da osvojijo svet.