Barclay James Harvest albumi brez nekdanjega, žal že pokojnega klaviaturista, Stuarta 'Woollya' Wolstenholmea v postavi so večinoma mešanica uspešnih zadetkov 'v polno' in popolnih strelov 'v prazno', ki po navadi nimajo veliko skupnega z veličastno zapuščino ene najbolj slikovitih skupin v povesti simfoničnega prog rocka. »Eyes of the Universe«, prvi BJH album brez prej omenjenega klaviaturskega mojstra, ki se je po odhodu odločil za solo kariero, spada v prvo kategorijo, se pravi med boljše dosežke iz obdobja, ko so BJH delovali kot trio v postavi John Lees (kitara, vokal), Les Holroyd (bas kitara, vokal) in Mel Pritchard (bobni).
Breme ali čast (odvisno od točke gledanja) igranja klaviatur je tako padlo na oba glavna pevca, ki nista bila najbolj vešča pri operiranju z za tiste čase modernimi sintetizatorskimi tehnologijami, zato sta k sodelovanju, v vlogi gostujočega glasbenika na nekaterih kompozicijah povabila Kevina McAleao (ex-Bees Make Honey, koncertni band Kate Bush). Slednji je uspel vsaj za silo pokrpati široko vrzel, ki je zazevala po Wolstenholmeovem slovesu, čeprav BJH od tega albuma dalje nikoli več niso zveneli tako kot prej. Melotron je postal neka davna preteklost, medtem ko so posamezni, čedalje redkejši, simfonični aranžmaji izgubili nekdanji epski in pastoralni lesk. Na »Eyes of the Universe« so BJH torej na široko odprli duri čedalje večji zvokovni komercializaciji, kar se vidi na vseh korakih, saj je band pri lovu na večji komercialni uspeh žrtvoval kar nekaj skladateljske samobitnosti.
O tem, da je skupina stopila v povsem novo ero priča že otvoritveni »Love On the Line«, kjer v poslušalčevo uho že od prve sekunde dalje bruhne elektronski zvok Korg sintetizatorjev, medtem ko je melodični refren na katerem s svojo visoko lego blesti bradati basist Holroyd strukturiran v klasičnih BJH manirah. Ni slabo, čeprav je vse skupaj bližje pompoznemu arena rocku kot pa simfoničnemu prog rocku. Ta kompozicija je izšla tudi kot single in odigrala pomemben delež pri platinastemu uspehu »Eyes of the Universe« v Nemčiji, kjer so BJH vselej doživljali največjo popularnost. Na »Alright Down Get Boogie (Mu Ala Rusic)«, kjer vokalno pobudo prevzame Lees, se band poda v povsem neobičajne disko vode pod vplivom »Saturday Night Fever«, kar je potrebno razumeti v kontekstu konca sedemdesetih.
Z melodramatičnim ambientom prežeti »The Song They Love to Sing« je eden tistih BJH antemov, kjer se band, ki se je večkrat samoironično pošalil na lasten račun z vzdevkom 'Poor Man's Moody Blues', pokloni svoji zvesti koncertni publiki. Holroydov falseto vokal odigra levji delež pri ustvarjanju eteričnega, romantičnega vzdušja, kakršno ne sme manjkati na nobenem poštenem BJH albumu. »Skin Flicks«, zgodba o ženskem modelu, neki 'zajčici', katera ogrozi svojo zvezo z ljubimcem zaradi nepotešene sle po slavi, vsebuje glavno kitarsko frazo, ki predvsem na račun razkošnih simfoničnih aranžmajev nekoliko spominja na tisto iz The Moody Blues zimzelena »Question«, medtem ko je najti slogovne povezave tudi z BJH standardom »Poor Man's Moody Blues«. Na »Sperratus« je kitarska fraza več kot očitno sposojena iz UFO klasike »Doctor Doctor«, čeprav je to edina sorodnost, saj gre za precej mehkejšo stvaritev od prej omenjenega težkorockerskega standarda. Vse skupaj bi zvenelo zelo dobro, še posebno dualne kitarske harmonije v izhodu, če ne bilo več kot očitno, da je John Lees pri komponiranju tega dosežka ideje jemal od drugje.
'Sposojanje' motivov znanih rock standardov, kar posameznim delom krekpko jemlje kredibilnost, se nadaljuje tudi na izrazito komercialno usmerjenem »Rock 'n' Roll Lady«, kjer si je Holroyd osrednjo kitarsko frazo sposodil kar iz Blue Ӧyster Cult zimzelena »Don't Fear The Ripper«, vse skupaj zavil v akustično preobleko, pridodal falseto vokal in nekaj specifičnih Leesovih kitarskih variacij na čelu z dualnimi harmonijami v zaključku. Nekako ostaja grenak priokus, da so najboljša dela na »Eyes Of the Universe« ravno tista, ki so najmanj izvirna. Precej bolj originalno, če ne že skorajda tradicionalno zveni »Capricorn«, ki s svojim pastoralnim ambientom in simfoničnimi vložki v trenutku spomni na 'stare dobre' BJH čase, saj na trenutke nekoliko spominja na legendarno klasiko »Medicine Man«.
Album se zaključi na imeniten način s »Play To The World«, še enim antemom, namenjenim slavljenju koncertne publike, kakršnih so BJH v svoji dolgi karieri ustvarili kar nekaj. Osrednjo vlogo igrajo Leesove subtilne kitarske variacije ter čudoviti orkestralni aranžmaji v režiji obeh pevcev, medtem ko vse skupaj popestri tudi gostujoča saksofonska solaža Alana Fawkesa. Zadnji dve kompoziciji na »Eyes Of the Universe« torej še najbolj spominjata na klasične BJH, kar je po svoje nekoliko ironično.
Od vseh BJH albumov ustvarjenih v post-Wolstenholmeovem obdobju, ko je band deloval kot trio, »Eyes of the Universe« izpade še najbolj prepričljivo, čeprav vse skladateljske ideje tokrat niso bile najbolj izvirne in se je čutilo lovljenje sape pri iskanju nove usmeritve. Nova usmeritev se je skupini na nek način, kljub vsemu obrestovala, saj je »Eyes of the Universe« dosegel izdaten komercialen uspeh v nemško govorečih deželah, medtem ko njihovi nadaljnji dosežki, še posebno tisti iz osemdesetih, še danes delijo številne privržence.
na vrh