Z "Eye in the Sky", tako s samo naslovno skladbo kot celotnim albumom, je legendarna prog rockovska zasedba The Alan Parsons Project postala ena najbolj zaželenih skupin med ljubitelji velikih radijskih hitov, ki so v osemdesetih deževali tako rekoč brez premora. TAPP so komercialni vrhunec kariere napovedovali že s kvalitetnimi predhodnimi albumi za katere je bila značilna unikatna mešanica progresivnega rocka in popa s katero so se trdno zasidrali med najbolj priljubljenimi art rockovskimi skupinami na prelomu sedemdesetih v osemdeseta. Skladateljski, inštrumentalni in producentski duet sestavljen iz slavnega angleškega producenta in zvočnega inženirja Alana Parsonsa ter škotskega pevca, klaviaturista in skladatelja Erica Woolfsona se je s tem izdelkom nenadoma znašel na samem vrhu glasbenih lestvic, kar pa v njunem primeru še zdaleč ni pomenilo, da sta s tem kakorkoli izgubila na artistični kreativnosti, prej nasprotno.
"Eye in the Sky" je namreč v vseh pogledih eden izmed njunih najbolj navdahnjenih albumov, ki je zelo dobro uravnotežen med krajšimi, melodično rockovskimi skladbami s poudarkom na odločnih kitarskih frazah in hipnotičnih refrenih ter bolj epsko usmerjenimi stvaritvami s številnimi mogočnimi simfoničnimi aranžmaji. Za slednje je tudi tokrat poskrbel pravi orkester pod dirigentsko palico Andrewa Powella. Produkcijo, tako ko kot je bilo že od nekdaj v Alanovi tradiciji, znova odlikuje poudarjen perfekcionizem. Album tako navkljub obširni rabi elektronsko obarvanih Wurlitzer in Fairlight sintetizatorjev zveni veliko manj robotsko-sintetično od marsikaterih popularnih albumov tistega časa.
Tako kot vsi dotedanji TAPP albumi je tudi "Eye in the Sky" vseboval koncept. Tokrat je ta temeljil na fenomenu različnih religijskih in političnih prepričanj ter njihovemu vplivu na posameznikovo življenje. Marsikatera besedila so nosila reference na cerkvene in politične poskuse nadzorovanja posameznikove duše, kar dela sporočila albuma aktualna tudi za današnje čase, čeprav v njih ni odkriti kakega frontalnega napada, ampak bolj prepuščanje posamezniku v lasten razmislek. Navdih za naslov je prišel prek novice o nekem vohunskem satelitu pa tudi po zaslugi zadnje strani dolarskega bankovca, kjer je upodobljen prepoznavni znak reda Razsvetljenih (piramida z očesom).
Album se odpre z leti že skorajda ponarodelim inštrumentalom "Sirius", katerega so si za svojega izbrali tudi pripadniki različnih košarkarskih klubov. Svoje čase ga je za otvoritveni motiv uporabljal tudi slavni NBA klub Chicago Bulls (še v času, ko je za njih igral Michael Jordan). Za svojo uvodno špico ob prihodu v ring pa ga je uporabljal tudi popularni WWF rokoborec Ricky "The Dragon" Steamboat. Ta legendarni antem, ki se sčasoma zlije v njihov najbolj znani hit, je prepoznan po svojevrstnem klaviaturskem rifu, ki sčasoma odda prostor veličastnim orkestralnim aranžmajem in "jokajočim" kitarskim pasažam. V naslednjem hipu sledi preliv v njihov najbolj znan in priljubljen hit s katerim so se izstrelili v pop rockovsko orbito osemdesetih. Govor je seveda o nostalgični naslovni skladbi, katero poznajo celo tisti, ki sicer za skupino niso še nikdar slišali, temveč so večino svojega časa preživeli pod ledom. Z navidezno preprostimi potezami se je Alanu, Ericu in spremljevalni tovarišiji posrečilo ustvariti zimzelen hit, ki v besedilu govori o vseobsegajočem nadzoru "Velikega brata". Na melodične sintetizatorske teksture so položili preprost kitarski rif, medtem ko je Ericova pevska predstava z vrhuncem v neverjetno hipnotičnem refrenu ena izmed najbolj ganljivih v njegovi karieri. Nepozabna klasika je v vseh pogledih izvrstno prestala test časa, saj je še danes njeno vzdušje prepojeno z neverjetno mero nostalgije in sentimentalnosti, medtem ko je sporočilo aktualno bolj kot kdajkoli.
"Children of the Moon", ki ohranja srednji ritem, še zdaleč ni tako znana stvaritev kot slavni predhodnik, a gre kljub temu za še en odličen primer združevanja simfonične subtilnosti in rockerske potentnosti. Nalezljivi, melodično rockovski refren za katerega poskrbi dolgoletni pevec in basist David Patton (ex-Pilot, Camel) je podkrepljen s prepričljivo navezo med Bairnsonovimi "jokajočimi" kitarskimi frazami ter razkošnimi orkestralnimi aranžmaji v izvedbi klasičnega orkestra. Sledi preliv v balado "Gemini" s katero poskrbijo za popolno spremembo ambienta in kjer do posebnega izraza pride uporaba Bairnsonove pedal steel kitare. Za nostalgično vokalizacijo tokrat poskrbi Chris Rainbow, še en dolgoletni sodelavec, ki je dobro znan tudi vsem ljubiteljem skupine Camel.
"Silence And I" je orkestralno usmerjena balada z Ericovim v falseto usmerjenim petjem. Razmeroma osladnemu uvodnemu delu sledi veličastna, bojevito razpoložena orkestralna sekcija, katere se ne bi sramovala celo takšna mojstra simfonično prog rockovskega pompa in ekstravagance kot sta Keith Emerson in Rick Wakeman, kar je tudi glavni razlog, da si ta skladba zasluži več pozornosti kot se morda zdi ob prvih poslušanjih. Temu sledi pričakovani polet v nekoliko trše, bolj rockersko orientirane smernice z odličnim AOR standardom "You're Gonna Get Your Fingers Burned", kjer v vlogi glavnega pevca blesti vselej fenomenalni Lenny Zakatek, za številne celo najboljši pevec, ki je kdaj sodeloval z legendarnim projektom. Ambientalni kontrast v primerjavi s prehodno skladbo ob bluesovskem rifu in skorajda plesnem ritmu ne bi mogel biti bolj očiten, medtem ko je melodični refren že skorajda nesramno hipnotičen. Klaviature je tu odigral nihče drug kot veliki šef osebno, se pravi Alan Parsons, kar je precej nenavadno, saj je bila to zanj redka praksa.
Hudomušni "Psychobabble" vsebuje precej hecen, skorajda "ciciban čeveljčki" motiv na klaviaturah in pulzirajočo bas linijo v režiji gospoda Pattona. Pobalinski sintetizatorski motiv, ki zveni rahlo arhaično rešuje odlično petje starega TAPP znanca Elmerja Gantrya. Sintetični inštrumental "Mammagamma" je edina skladba na albumu, ki s poudarjenimi elektronskimi linijami sintetizatorjev v izvedbi gospoda Parsonsa dandanes zveni nekoliko iz konteksta in je kot taka tudi najšibkejša stvaritev na albumu. Lahko se jo vzame tudi kot nekakšno zloslutno napoved v elektroniko usmerjenih, večinoma neprepričljivih del iz njegove kasnejše, samostojne kariere.
Okus precej popravi nostalgični AOR težkokategornik "Step By Step", kateri vsebuje enega najboljših refrenov v povesti projekta in se z lahkoto uvršča med TAPP zimzelene. Za mikrofonom je bil tu kdo drug kot Lenny Zakatek, ki je s pomočjo spremljevalnih eteričnih vokalov, uspel vnesti izdatno mero soula in tako že v osnovi odlično speljano melodijo v refrenu dvignil za še en standard višje. Tudi inštrumentalni okraski na čelu z odlično kitarsko solažo so zelo dobro speljani skozi visoko melodično okostje. Zaključna balada "Old And Wise" je po strukturi precej sorodna "Silence And I", le da so orkestralni aranžmaji usmerjeni v bolj baročne vode. Falseto vokal Colina Blunstonea je znova "na mestu" za vse romantične duše, medtem ko tisti bolj "borbeno razpoloženi" ne bodo znali enako ceniti njegovega pevskega pristopa in se jim bo ta najbrž zdel precej osladen. Večni prog rockovski zanesenjaki pa bodo še najbolj uživali v odlični saksofonski solaži v izvedbi legendarnega priložnostnega saksofonista/flavtista Mela Collinsa (ex-King Crimson, Camel) s katero se album na zelo posrečen način tudi zaključi.
"Eye in te Sky" tudi dandanes ostaja svojevrstna art rockovska klasika, ki v ušesih vseh večnih glasbenih romantikov ne zveni nič manj nostalgično kot ob svojem izidu. Vedno hvaležni koncept političnega in religijskega terorizma, ki je tesno povezan z nikoli bolj aktualnim fenomenom "vsevidnega očesa" so uspešno prepletli med kopico melodično rockovskih zimzelenov pri tem pa še vedno zadržali pravšnjo mero artistične samobitnosti in eksperimentalnega občutka za pečanje z raznovrstno simfoniko, ki opozarja na njihovo prog rockovsko poreklo. TAPP po silnem uspehu "očesa na nebu" niso zaspali na lovorikah, temveč so tudi preostanek svoje kariere nadaljevali s snemanjem kvalitetnih konceptualnih albumov ter zapeljivih radijskih hitov, ki še vedno ne nehajo navduševati glasbenih gurmanov.
na vrh