Noxire: Extra Ambiguous

Celjanski alter rock n' roll bend Noxire ni noben nedolžen otročiček. Izkušenj jim prav gotovo ne manjka. Posedujejo talent, izdelan glasbeni nazor in ustvarjalno vizijo. Manjka pa jim prepoznavnosti, zlasti v Sloveniji. Kje iskati vzroke za to? Prvi in eden tehtnih leži gotovo v majhnem številu izdanih Noxire albumov. Pred nami je šele njihov četrti studijski in da je nasledil predhodnika "Being Suspicious" (2001), je potreboval celih pet let. Torej primanjkuje redne dostave svežega materiala, ki bi ohranjal ime Noxire na prizorišču, ali ga celo širil.

Pristop skupine je očitno usmerjen v dokazovanje na tujih glasbenih tržiščih. Noxire so vrsta rock n' roll umazancev, a daleč od razglašenega kamikaza punkovstva in drugih "na približno" udarjenih šlamparij. Ponujajo slečen rock z izrazitim pristopom ponudbe "manj pomeni več". Žal je album "Extra Ambiguous" prvi med Noxire albumi, ki je prispel do mojih centrov mehanorecepcije in kdove kako objektivno oceno to pot težje podam.

Skozi minutažo albuma je z nami vseskozi prepoznavni Noxire zvok in slog, hkrati pa so skladbe med seboj komponistično barvite in raznolikost osnovnih motivov, na katerih bazirajo posamezne skladbe, ustvarjajo izredno dinamiko na albumu. Daljši časovni intervali abstinence med izdajami studijskih albumov skupine, so zelo koristni pri piljenju končnih podob skladb v smislu doseganja večje celokupne zrelosti posredovanja rock izkušnje. Torej skadbe ki jih slišite na albumu, so nemara nastale kot "ad hoc" ideje (kar je sicer najbolje in najbolj naravno), a rasle in zorele skozi daljše časovno obdobje. "Extra Ambiguous" ponuja še druge vrline.

Vokal basista Marcela Vovka nosi prepoznavni zamolkli vibrato. Je melodičen, a nikakor ne prelep, da slučajno ne bi sodil v goli rock pristop umazano diletanskih poudarkov, ki ga goji skupina. Zanimivo je da melanholični utrip zlasti na točkah višje melodičnosti (npr. refren v Metaphor of Little Girl) rad prevzema primat, siceršnji osnovni drži uporniškega rock n' roll besnila. In pozor! Žalosten izraz. To je danes modno! Že v samem začetku albuma s skladbo Make It, opozori skupina, da ji ni tuje zlaganje tekočih motivskih sosledij, ki so predpogoj za kreacijo tistega kar zahteva pristna rock n' roll drža! Neposredno učinkovanje ob poslušanju na prvo žogo skozi smelo združevanje agresije in melodičnosti. Noxire tudi ni tuj širok manevrski prostor, ki je za njih vseskozi odprt, ko pišejo besedila v angleščini. Verzi so postavljeni na način, da je petje Marcela vseskozi tekoče in v uglasitvi z riffovsko agresijo. Pevec ima z bistroumno postavitvijo angleščine v verzih velik manevrski prostor, da se razživi, da lahko na delih pristopa še agresivneje ali poudari neko novo (drugačno) občutje.

Načelo "manj je več" je optimizirano. Skupina pridno skopari z motivi, a kjer jih postavlja, so izdelani. Igranje je kompaktno in dosega visok nivo medsebojnega razumevanja in usklajenosti med člani skupine, kar omogoča učinkovito in neposredno približanje posameznih idej poslušalcu. Skladba Darkman je sicer prvikrat že izšla na albumu "Being Suspicious" (2001). Ta skladba ostaja še vedno ena najpopolneje dovršenih. Tudi v novejši izvedbeni varieteti vključeni na "Extra Ambiguous". Združuje zelo posrečeno sam dotik melodičnosti (motiv akustične kitare, ki dviguje amtosferičnost), vpet v neposrednost riffovske vožnje. Podobno kot Darkman, dosegata tak nivo Strange World ali za njo Way Out, z grabežljivima refrenoma. Neposredno, preprosto, udarno in z ambientom pike na "i", ki ga dodaja Marcelov specifični vokal. Dotik melanholije je vseskozi izpostavljen in to zaradi zanimivega vokala in dotika melodije, ki je sicer redek pojav pri Slovenskih alternativnih rock skupinah, ki zlasti v punk rocku za vsako ceno razglašeno orjejo po instrumentih. Pri Noxire boste našli tudi srednje instrumentalne vložke, sicer polnega minimalizma, a kompliciranje je nezaželeno pri Noxire. Noxire znajo spustiti riff, da gladko teče. To opazko poudarjam zato, da z njo opozorim na izredno visoko profiliranost v komponiranju skladb, ki ga poseduje skupina. Včasih je namreč lažje komplicirati, kot pa najti preprosto pot za izražanje. Ta občutek pa Noxire definitivno imajo.

Noxire ponujajo organsko zgaražiran, elementaren in neposreden zvok izvorne rock udarnosti, ki godi na "Extra Ambiguous". Rožljanje basa je izpostavljeno in živo diha.

Daljša kilometrina 15 let obstoja v glasbenem poslu in na podlagi tega nabrane izkušnje, potrdi skupina znova v posrečeno predrugačeni verziji sicer sladkobne zimzelene klasike Everybody Loves Somebody originalnih avtorjev Irvinga Taylorja in Kena Lanea, katero sta v svojih davnih časih že odžvrgolela vsak po svoje nerazdružljivo razuzdana kompanjona Frank Sinatra in Dean Martin. Pečat razgrajaške zajebancije pod taktirko neposrednega riffovskega drivea in značilnega vokala impresivno zaživi in zaključi ta album skromne, a pravzaprav idealne minutaže. Izdelana rockovska odrezavost in z njo prebitek adrenalina v krvi sta z načelom "manj je več" ohranjena!

"Extra Ambiguous" je album prekaljenih mačkov. Rad bi, da ga skupini uspe približati slovenski javnosti, kajti izdelan je na način, ki sodi lahko v šolske učbenike mlajšim slovenskim alter rock skupinam, za katere upam, da ne bodo zmotno segale po sočnem gnojilu, ki ga prinaša "emo" smrad, ki danes masovno izkrivlja zdravo podobo alternative in da bodo ostale na bregovih zdravega okusa uporništva, pa naj si gre za izhajanje iz zapuščine Rolling Stones, Therapy?, Motorhead ali Noxire!