Portugalski mojstri gotskega mračnjaštva Moonspell, se vračajo z 11. studijskim albumom »Extinct«. Po treh letih od kar je izšel ambiciozni predhodnik »Alpha Noir«, ki ga je bilo najbolje kupiti v embalaži z dodatnim albumom »Omega White«, nadaljuje sveženj 10. novih skladb pot tranzicije, s katero se nekaj zadnjih let brezsramno spogledujejo Moonspell. Ti so od vselej veljali za skupino, ki je ni bilo nikdar strah preizkušati nove zvočne in slogovne dimenzije ter jih vgrajevati v svoje glasbeno telo. Ob tem so do današnjega dne Moonspell vseskozi negovali in izpopolnjevali svoj avtorski unikat v glasbeni ekspresiji. Njihova glasba oziroma glasbeni opus zasedba na metalski sceni posebno mesto.
»Extinct« je znova poln prevzetne ultra-melodične, hipoma nalezljive dinamike, ki grabi od prvega do zadnjega trenutka albuma. Površno rečeno je album »Extinct« nekakšna kombinacija albumov »Alpha Noir« in »Omega White«. Bend je izpili aranžmaje v kompozicijah, ki so polni prevzetnih melodično dovršenih vodilnih melodij, naphanih z orkestralnimi elementi, do te mere, da opominja na zgodbo davne preteklosti o black metalu občasno le še Ribeirov brutalizirani vokal, ki pa ga več ne moremo šteti v kategorijo grčanja. Brutalni vokal je seveda pri Moonspell ohranjen tudi danes, kar predstavita hipoma uvodni Breathe in za njo naslovna skladba, vse bolj in bolj pa izstopa v ospredju čist, srednje do globoko možato nižje intoniran Ribeirov vokal, ki občasno potegne nas Petra Steela (Tyope O'Negative). Takšne so zapovrstjo Domina, The Last Of Us in Malignia, ter v nadaljevanju albuma The Future Is Dark, skladba ki bo pri ljubiteljih skupine zagotovo prevzela vlogo enega izmed koncertnih favoritov. Kot kompozicija poseduje namreč prave nastavke za to, da postane hit single. Vse z izpiljenimi refrenskimi napevi in za favorite albuma se boste morali tako odločati sami. Funeral Bloom poseduje še posebej jedrnato gotsko vzmetenje in pravzaprav spogledovanje s post punkom osemdesetih, ko so ustvarjale skupine tipa Sisters of Mercy ali Mission. V tej skladbi sta brutalni in čisti vokal namerno kontrastno kombinirana. Atmosferični učinek oziroma izplen kreacije visoko vibrantnih razpoloženjskih stanj, pa hipnotično prevzeten. Skadaba Meduzalem kupčuje z arabskim melosom in dostavlja še en odklon albuma.
Delo obeh kitar je znova polno pretanjene briljance. Solaže so dlakocepsko izpiljene v optimalnem razmeščanju not in tonov. V srednjih instrumentalnih delih so umeščene na popolnoma pravih mestih, zato delujejo v gradaciji vzdušij izredno učinkovito in ga z vodilnimi motivi dodatno krepijo. Že samo to dejstvo potrjuje veliko izkušenost skupine, ki zna streči formi komponiranja s peresno lahkoto.
Novi album deluje nekoliko »svetleje« glede na predhodnik, čeprav je prepričljivo prežet z melanholijo in mračnjaštvom. Deluje tudi »mehkeje«, prav zavoljo prevlade umirjenih, a z vzdušji perfektno doziranih trenutkov albuma, kjer prevzema dominantno vlogo Ribeirov markantni, strastno čuteči, izrazito globok vokal. Ti trenutki prevladujejo na albumu. Ni pa eksperimentiranja z elektroniko, kar so podali Moonspell sicer zelo uspešno na albumu »Omega White«. Album nadaljnjega temačnega mehčanja zvočnih podob, ne odkriva slogovne revolucije. Moonspell so torej ponudili album, ki bo pisan na kožo njihovim oboževalcem. Nov izredno lep in dovršen izdelek v bogati diskografski zbirki skupine, kjer pa polaga skupina več pozornosti sofisticiranemu aranžiranju, ki na albumu jemlje primat ekstremnim formam metal glasbe.
na vrh