Raven veljajo danes za legende metala. Izmed plejade zasedb, ki jih je dal v zgodnjih osemdesetih N.W.O.B.H.M., so Raven razvijali posebno energično in podivjano verzijo metala, ki se je že zelo zgodaj pajdašila z elementi, ki so navdihovali naslednjo generacijo zasedb, to je tisto, ki je ustoličila thrash metal. Če jim v osemdesetih ne bi prekrižala načrte politika založbe Atlantic Records, bi bili Raven danes zagotovo mnogo bolj poznan bend. Raven so denimo leta 1983 nastopali po ZDA pred njimi so odpirali koncerte Metallica, leto kasneje se je zgodba ponovila, le da so v vlogi predskupine pred Raven nastopali Anthrax. Vpliv glasbe Raven na zgodnje forme speed in thrash metala je torej neizpodbiten.
Bend, ki je svojo podobo pod vplivom založbe mehčal v času, ko so vsi ostali stremeli po vse večji trdoti in hitrosti, se je kasneje sicer hitro vrnil k svojemu prepoznavnemu zvoku, preživel devetdeseta s tremi solidnimi albumi, v novo tisočletje pa, po izdaji albuma »One For All« (2000), vskočil pravi tragediji v naročje, saj se je med snemanjem pripetilo to, da se je zid studia zrušil na kitarista Marka Gallagherja in ga pokopal pod seboj. Mark si je pri tem hudo poškodoval obe nogi in bil prisiljen na dolgo rehabilitacijo in okrevanje. Leta 2004 se je bend vrnil na odre, Mark je odigral kopico koncertov kar v invalidskem vozičku. Izdaja novega albuma se je zavlekla in »Walk Through Fire« je izšel končno leta 2009. Album vreden vsega dolgega čakanja. Ta album je bend vrnil na najpomembnejše festivale planeta, Raven so se tako redno pojavljali na mnogih koncertih globusa. Predlani je izšel izvrsten dokumentarni DVD z naslovom »Rock Until You Drop - A Long Day's Journey« in naposled letos? Novi studijski album. Končno.
Ob vsej častitljivosti, pa je komično, če ne prav katastrofalno žalostno spoznanje, da je morala skupina sredstva za novi album zbirati s Kickstarter kampanjo. Ta je bila k sreči zelo uspešna za Raven pa se je na tekočem računu nabralo kar 27.000$. V zahvalo darovalcem so Raven posneli album priredb imenovan "Party Killers" (na njem so med drugimi priredbe bendov kot so Thin Lizzy, Queen, Budgie, Nazareth in Deep Purple), ki so ga darovalci prejeli brezplačno.
Album »Walk Through Fire« velja za izvrstnega, odličnega, a novi »ExtermiNation« ga prekaša. Težka misija, ki so jo Raven učinkovito in neverjetno uspešno izvedli! »ExtermiNation« je izjemno nasršen album. Produkcijsko našpičen, skrajno navit. Prav tako je skupina navrgla v kopico navdahnjenih kitarskih fraz prehode, ki so »po-thrash-irani«, kar načeloma, glede na pretekla dejanja skupine, niti ni več presenečenje. To kar so bili bo svojem pojavu na sceni recimo htroprsti »umazanci« tipa Exciter (tudi Anvil) v Kanadi, so prinašali Raven v Evropi. Velik navdih bendom zgodnjim predstavnikom thrash metala.
»Extermination« je album, ki ga kar razganja od želje po dokazovanju in od nebrzdane, neukročene energičnosti. John Gallagher poje izjemno. Z nezmanjšano močjo in intenziteto. John ni izgubil trohice vokalne moči skozi leta. Njegovi, v najvišje lege uperjeni »vriski« in »kriki«, ostajajo brezmadežni in še naprej parajo sluhovode!
Vsekakor se vse te izredne nasršenosti in povampirjene drže, ki jo razvijajo Raven (tudi) na novem albumu, veskozi držijo elementi pionirstva zgodnjih osemdesetih in vplivov rock'n' rolla sedemdesetih. A nosi album moderno produkcijo, obenem pa razvija izjemno agresijo, zato »ExtermiNation« nikakor ne sadi rožic in ni bojazni, da bi imeli pri poslušanju opravka z zvočno »zastarelim« izdelkom starih prdcev, ki so prišli »malo požurat v studio«. Raven delijo na albumu brce in klofute, pri tem pa se niti za hip ne ustavljajo. Album krasi odlična (ekstremno živa) produkcija, kjer so vsi osnovnih gradniki optimalno kontrastirani. Bas linije mojstrsko izkoriščajo razpoložljivi prostor znotraj kitarskih fraz in rožljavo trgajo preko albuma, kitarske fraze nosijo v izvedbi izredno potenco, zalet in svežino. Prežete so s kopico okrasnih ornamentov, izredne solaže pa so zaigrane z veliko strastjo in žarom. Bobni razvijajo izjemen ekspoze številnih bombastičnih prehodov polnih slikovitih domislic in tako vzdržujejo neverjetno dinamično pretočnost tega albuma. Kot omenjeno ohranja karizmatični vokal Johna Gallagherja skozi leta kljubovanja na sceni izjemno mladostniško pozo in krvoželjno neukročenost velike izvedbene potenco, ki ne pozna kančka rje!
Skladb je (z dodatno vred) petnajst. Dejansko preveč, saj jih pričneš hitro mešati med seboj. Štiri ali pet manj bi zadoščalo! Takšni albumi ne potrebujejo več, kot 40. minut igralnega časa, »ExtermiNation« pa postreže z več kot uro glasbe in je zato trša kost za glodanje (kar se memoriranja tiče). Očitno so Raven čutili, da morajo spraviti nanj kar največ nove glasbe, saj je očitno novih idej, ali odprašenih (»mirujočih«, starih), ostalo še v izobilju!
Če želite torej hudo bolečo brco v glavo, potem je tale album pravi naslov za vas. Bend ne kaže niti trohice utrujenosti ali iztrošenosti. Pozor. Kljubuje od leta 1974 dalje! »ExtermiNation« je album, ki ohranja neverjeten zagon in s katerim se skupina kredibilno veže na obdobje izdaje albumov v obdobju 1981 -1983! Prav zanimiv je občutek, da je slogovno njegova vez, podobno kot daje takšen občutek predhodnik »Walk Through Fire«, zbližana prav obdobju prve polovice osemdesetih, zato bi moral iziti za kultno klasiko »All For One«(1983). No usoda je hotela, da počakamo na tak album dobrih 30. let. Novi Raven dostavljajo torej na moč mikaven klasični heavy metal album, odet v moderno, skrajno nabrušeno in našpičeno zvočno podobo, ki za seboj ne pušča preživelih!
na vrh