Procol Harum: Exotic Birds And Fruit

»Exotic Birds And Fruit« je bil sedmi studijski album v domeni angleških progresivnorockovskih legend Procol Harum. Kot zanimivost naj se omeni, da se je ta album z odlično naslovnico znanega slovaškega slikarja Jakoba Bogdanija na argentinskem trgu imenoval »Payaros Y Frutas Exoticas«, kar v prevodu pomeni »Birds And Exotic Fruit«. Po besedah poglavarja banda, pevca, igralca klavirja in skladatelja Garya Brookerja je bil »Exotic Brids And Fruit« logična slogovna reakcija na prejšnja dva Procol Harum dosežka, koncertni album »Procol Harum Live In Concert with the Edmonton Symphony Orchestra« (1972) ter studijski album »Grand Hotel« (1973) na katerih je band sodeloval z orkestrom.

Brooker in njegova tovarišija so bili leta 1974 popolnoma naveličani orkestra in so se zato na »Exotic Birds And Fruit«, kjer so vnovič sodelovali s producentom Chrisom Thomasom, odločili vrniti nazaj k svojim zvočnim koreninam. Album je nastajal v težkih razmerah, saj so se ga snemali pozimi, v času velikega štrajka britanskih električnih delavcev, ki so v boju s konservativno vlado tedanjega premierja Edwarda Heatha kot sredstvo za odobritev svojih zahtev redno izklapljali dovode elektrike. Tako si je band med električnimi mrki pomagali s pomožnim generatorjem, kar se tudi pozna na občutno mračnejši atmosferi nekaterih del na albumu v primerjavi z večino njihovih predhodnih dosežkov.

Na »Exotic Birds And Fruit« so Procol Harum poskušali nekoliko posodobiti svoj specifični simfonični prog rock z nekaterimi svežimi idejami kot je bila denimo gostujoča pedal steel kitara v režiji BJ Colea. Organist Chris Copping se je po prihodu basista Alana Cartwrighta lahko osredotočil izključno na orglarske naloge, kar se na albumu sliši v večji prisotnosti njegovih solističnih podvigov. V navezi z Brookerjevim klavirjem je na »Exotic Birds And Fruit« glavni porok zmagovite Procol Harum simfonične tradicije, medtem ko je B.J. Wilson tudi to pot zagotavljal trdno in dinamično bobnarsko podlago. Keith Reid tudi tokrat ni varčeval s posmehljivimi in zajedljivimi družbenokritičnimi besedili, kar se dobro zliva z mračno naravo večine »Exotic Birds And Fruit« kompozicij.

Otvoritveni »Nothing But The Truth« je naphan z večplastnimi klavirsko-orglarskimi aranžmaji in skorajda plesnimi ritmi, medtem ko Brooker v družbi naostrene kitarske fraze kitarista Micka Grabhama navdušuje s svojo specifično, toplo barvo glasu. Mračni in skorajda strašljivi utrip doseže epske razsežnosti na standardu »Beyond The Pale«, kjer Brooker prevzame nekoliko bolj čemerni pevski pristop, saj gre za pikro satiro prej omenjenih električnih mrkov, ki so se dogajali ravno sredi mrzle zime. Naslov skladbe je seveda satirična aluzija na največji Procol Harum hit »A Whiter Shade of Pale«.

»Exotic Birds And Fruit« je album, ki ni vseboval veliko Procol Harum klasik, vendar mednje zagotovo spada nostalgično začinjeni »As Strong As Samson«, ki vsebuje nadvse subtilne simfonične aranžmaje, bluesy kitarske pasaže, strastne bobnarske prehode in prijetno atmosfero z vrhuncem v ganljivem refrenu. »The Idol« je še ena precej mračna in sarkastična stvaritev, kjer se na klavirju stopnjuje melodramatično vzdušje, medtem ko Coppingove živahne orgle med Brookerjevo bravurozno pevsko predstavo ves čas zagotavljajo epski prizvok. Grabham se ob zaključku izkaže z izjemno kitarsko solažo, ki je na zavidljivi ravni njegovega slovitega predhodnika Robina Trowerja, čeprav gre za nekoliko ponesrečeno primerjavo.

»The Thin End Of The Wedge« je najbolj mračen dosežek na albumu, ki na trenutke zveni kot glasba iz kakšne grozljivke za kar je najbolj zaslužen sakralen zvok orgel, počasen ritem, raztresene klavirske pasaže in čemerni vokalni vložki. Nekoliko trdorockerski »Monsieur R. Monde«, še ena Procol Harum klasika, vsebuje naelektreno atmosfero na račun udarne kitarske fraze, naglih bobnarskih krošejev in temperamentnih klavirsko-orglarskih okraskov. Tu je tudi ena redkih priložnosti, da se Garya Brookerja sliši sredi jezne, skorajda srdite vokalne ekspresije. »Fresh Fruit« je krajša burleska s črnim humorjem in spotakljivim klavirskim aranžmajem, kakršne so se na podoben način pojavljale že na predhodnih Procol Harum albumih.

Reidovo besedilo na »Butterfly Boys«, ki vsebuje skorajda plesni ritem, je satirična obdelava vodilnih predstavnikov založbe Chrysalis Records. Procol Harum so imeli z njimi v tistem času podpisano pogodbo, vendar so glede tega postajali čedalje bolj nezadovoljni. Enega boljših trenutkov na albumu predstavlja nostalgična balada »New Lamps For Old«, kjer Brooker v navezi s toplim zvokom Coppingovih orgel navduši s svojo specifično pevsko magijo. Po ambientalni plati se tu Porocl Harum celo nekoliko približajo utripu svoje nepozabne klasike »A Salty Dog«, tudi na račun sorodnega besedila, ki je polno nostalgije po starih, davno minulih časih, medtem ko je nastopilo (ne nujno pozitivno) zmagoslavje neke nove, moderne dobe.

V obliki bonus skladbe s ponovne izdaje albuma se nahaja burleska »Drunk Again«, originalno B-stran singla »Nothing but The Truth«. To je rock'n'roller s 'pijanimi', bluesy pasažami ter zafrkljivim besedilom, ki zveni kot parodija na vsakdanjik tipične rockovske zvezde in življenjskega stila večine njihovih privržencev.

»Exotic Birds And Fruit« je bil, gledano kot celota, še vedno nadvse soliden dosežek, saj je vseboval nekaj zelo dobrih skladb, medtem ko je drugje članom Procol Harum, ki so se začeli vse bolj zanašati na svoj priostreni smisel za humor, že začelo primanjkovati pravega skladateljskega navdiha in svežih idej. Njihov glavni problem je bil v tem, da so v tej fazi kariere že ustvarili vse svoje ključne dosežke in so težko še presenetili s čim posebno novim, da bi se kot band še naprej razvijali. Starim mačkom je počasi začelo zmanjkovati moči, a so še vedno zmogli dovolj energije, da so v naslednjih dveh letih ustvarili še dva solidna studijska albuma, nakar so se kot band za dlje časa poslovili z glasbenega prizorišča.