NoAir: Existential

Noair so mlada slovenska indie rock zasedba doma iz Kopra, ki gradi na izročilu alternativnega rocka, vendar so v muzikaličnem smislu mehko in milozvočni, hitro lezejo v uho ter nosijo nek oddaljen pop sentiment. Če obrnemo kanček na glavo samo ime skupine, ni težko iz nje izpeljati besede »noir«. Noair so v gradnji razpoloženjskih stanj namreč dejansko temni, so mračnjaki, bore malo svetlobnih tančic posije na njihov glasbeni izraz.

»Existential« je studijski prvenec kvarteta. Bend razvija na njem klasično zvočno kuliso, brez dodatka posebno patentitanih zvočnih ličil in efektov, brez programiranja, vzorčenja, česar je vse poln sodobni indie rock.  Zadržana je avtentična in organska živost izdelka. Obćasno se v aražmaje prikrade zavesa klaviatur, za konrastiranje in poglabljanje samih vzdušij.

Osem skladb je z izjemo zadnje Again, v kateri si je skupina privoščila nekaj več zvočnega eksperimentiranja in je dejansko najbolj zanimiva skladba albuma, aranžiranih in zaigranih po dokaj sorodnem ključu. Muzikalične rešitve odzvanjajo melanholično, sanjavo, lahko tudi tripoidno, skladb se drži že omenjena temačna koprena. V prvo frontno linijo se v aranžmaje vrinjajo vokali. Vodilna vokala sta dva. Le ta dva večinoma ustvarjata dualni pletež vokalov skozi skladbe. Prevzemata daleč najvidnejšo vlogo oziroma centralno pozicijo in tako prekrivata izkoristek ostalih instrumentov. Kar je dobro, saj v rabi instrumentov Noair niso ravno idejno razsipni, pač pa previdno vztrajajo v akordnih motivskih rešitvah, ki jih raje racionalno večkrat ponovijo, kot da bi motive raje polnili z dodatnimi trenutki kompatibilnih »okrasnih linij« v melodijah kitare. Bas linije najdejo v takšnem prostoru dovolj izraznega prostora, da ga deloma zapolnjujejo in tako kontrastirajo sicer predvidljiv razvoj skladb. Če je to taisti Jaša Hedžet, ki je prej igral pri Toxine, niti ne čudi od kod v skladbah lep vnos dinamičnosti s strani basovskih linij.

Vokali so postavljeni v ospredje! Skladbe so skoraj preobtežene z njimi. Zgodi se tudi, da lahko učinkujejo nadležno, ko vlečejo linije vokalnih melodij, ki se vključujejo celo v mid-eight pasaže, saj so te navadno rezervirane za to, da se razmahne v njih kateri od instrumentov. Preplet obeh vodilnih vokalov odnese občasno celo v disonantni fuš. V prihodnje ne bi bilo napak polagati več pozornosti na prebiranje vokalov glede na format poljubne skladbe v smislu same kompatibilnosti enega in drugega vokala. Včasih bi bilo bolje, da odpojeta komade povsem ločeno, kot da se povsem enakovredno prepletata.

Čeprav je album »Existential« odigran lepo, všečno in zazvzeto in čeprav skupina na njem uspeva podajati svoj glasbeni izraz dovolj samosvoje, pa obenem dostavlja premalo idejne in aranžerske razgibanosti, od tod občutek izrazne togosti. Prav tako je v določenih trenutkih albuma moč začutiti nekaj aranžersko komponistične naivnosti. Glede na to, da gre za studijski prvenec, bo skupina, v kolikor bo vztrajna in kljubovala dalje, zagotovo le tega zrelostno nadgradila. Potencial je namreč tu, skupina pa ga bo znala še bolje izkoristiti v prihodnje.