Grave Digger so dolgoživi veterani evropskega heavy metala stare celine. Če smo še preciznejši tevtonske metalske scene, ki je vzniknila v zgodnjih osemdesetih. Se pravi točno tiste, ki je na krilih zasedb Running Wild, Helloween, Scanner, Rage, tudi Sinner, razvila v povsem prepoznavno podžanrsko različico heavy metala (v širšem pomenu žanrske oznake). Nemški pristop do metala torej.
Grave Digger so zasedba, ki je šla skozi vrsto vzponov in padcev. Njihov vodja Chris Boltendahl ve, da le trdo delo in vztrajnost prinašata prave rezultate. Bend je torej skozi leta vztrajanja prerastel v kultno ime, eden zadnjih (manjših) pretresov ga je doletel pred nekaj leti, ko je menjal kitarista. Na kitaristih seveda raste (ali pada) zvok poljudne metal skupine, zato so takšne rokade lahko vselej loterija. K sreči se je novinec v ekipi, sicer izkušeni kitarist Axel Ritt, zlasti po odličnih zadnjih dveh studijskih dosežkih skupine, popolnoma privadil na nošnjo obuvala njegovih predhodnikov v skupini, Grave Digger pa so tako zadržali ustvarjalno strast in ne nazadnje z vso kredibilnostjo edinstveni glasbeni karakter, ki se tako ni v ničemer zamajal.
Pred nami je torej album starih skladb, ki so zaigrane znova. V aktualni postavi skupine, Z Axlom Rittom na kitari torej. Bend je za to potezo sklenil, da se sprehodi naravnost do svojega bistva. Praporčela. V zgodnja osemdeseta, oziroma v prvo polovico osemdesetih. Tako je restavriral nekatere skladbe s prvih treh albumov 'Heavy Metal Breakdown', 'Witch Hunter' in 'War Games', za pravo presenečenje pa je poskrbel tudi z odločitvijo, da na to kompilacijo umesti prenovljeno skladbo Stand Up And Rock, ki se izhaja iz povsem propadlega Digger projekta ter edinega izdanega albuma »Stronger Than Ever« (1987). Skupina je na tej kompilaciji dala svojim fanom tudi jasno vedeti, da ostaja še naprej avtorsko aktivna, saj je dodala nanjo dve povsem novi skladbi in sicer My Private Hell Morning in Young And Dangerous, ki naznanjata v kakšni luči se bo razvijal novi Grave Digger studijski album. Očitno kar se da primordialno. Vsaj po zvoku in aranžerskem temeljenju vodilnih kitarskih fraz sodeč. Zazrto torej naravnost tja od koder prihajajo prvi trije albumi skupine. Seveda v žaru novodobnih potez, ki ti jih ponuja v studiu nova tehnologija snemanja. Izrazita rušilnost in nazobčana ostrina kitarskih fraz, ki jim daje prepomemben kontrast kotaleča ritem sekcija na eni strani, na drugi pa večni in na miljo prepoznani razjarjeni krulež strička Reaper-ja, tudi to pot niti za hip ne taji preko izdelka!
Vsekakor je bilo nekaj »kirurgije« pri osvežitvi aranžmajev, ki zvenijo sedaj še bolj zrelo in definirano, obenem pa nova preobleka, ki nikakor ne spreminja izvirnikov v njihovem bistvu, zadržuje tisti občutek začetniške naivnosti, ki jo po navadi skupine strastno prenesejo skozi žar mladostniške zaletavosti. Prav tako izžarevajo prav vse skladbe v novi preobleki, obilico zabave in odlično delavno kemijo, ki jo je skupina razvila v studiu, med snemanjem kompilacije.
Skratka. Grave Digger, kot Grave Digger. Kar stoji za imenom skupine, to tudi dobiš. Nobeno odkritje ni več to, da skupina s to izdajo odlično premošča obdobje čakanja na novi studijski album, ki naj bi izšel še v letu 2016! Premišljena in učinkovita poteza izkušene skupine!
na vrh