Kje v dobi globalnega zlivanja iskati gram svoje identitete? Po petih decenijah bivana v isti skupni državi je del identitete nedvomno skalil, vzklil in se razrasel okoli pojma jugoslovanstva, del blakanske enosti pa smo bili, hoteli ali ne, vsi bratski in pobrateni narodi od Triglava do Dževdželije. Po dveh desetletjih poevropljenega bivanja na podalpskem otočku drugačnosti je napočil čas za prevrtavanje spomina do stanja skupne koeksistence, kot prvi pa so dovolj poguma, odločnosti, jajc in esence skupaj spravili ne politiki in ne kravatasti odposlanci zlaganih skupnih interesov kapitala, denarja, temveč glavni nosilci revolucij, prevratov in revolta – alternativci in garažni umetniki. Blišč in beda dveh decenij osame je potrenbno precejati prek sit in filtrov zvočne sporočilnosti, svoje delo pa je na nekomercialni in seksi način izpeljalo gibanje, ki je predstavljalo zibel No Border Jama od prvega dne dalje – Subkulturni Azil iz Maribora. Priznati je potrebno, da je vsaka izmed naših nekdaj bratskih republik premogla vedno dovolj kreativnega naboja, da je bilo poleg centralno sredinskih glasbenih mlečnojajčnih komercialistov dovolj ostrine servirane direktno iz garaže od nekdaj čutiti od naših logov pa vse do Prespana in Ohrida. Vse to zrcali tudi Ex Yu No Borders Underground Jaming – plošček, na katerem se na kar dvajsetih skladbah predstavi devetnajst jugoumetnikov, ki tokrat ne mahajo s petokrakimi zvezdami na zastavah in ne pojejo hvalnice Titu in partiji, temveč odpirajo samosvoje Pandorine skrinjice užitka.
Otvoritev s skladbo Otvaranje pripada tokrat srbski zasedbi Real Danger. Somoborski trojec, ki ga sestavljajo Robert Merey, Stevan Dabić in Sonja Romić, se poigrava s klasično rock formo in naivno elektroniko, eklektična skladba Otvaranje, ki na postpunkovski način koketira tako z beograjskimi legendami EKV kot tudi z ameriškimi nonkonformisti Butthole Surfers, pa predstavlja le enega izmed fragmentov plošče Leš našeg letnjikovca. Repetitivnost in z efekti napolnjen elektro pop punkerski intro se nadaljuje z bolj rock'n0rollerskimi jajci iz Varaždina. Skupina The Evokers (ali zgolj Evokers) se predstavi tokrat s kar dvema skladbama, ki predstavita dve plati garažnega izročila tega hrvaškega benda. Če Brand New Cadillac na en rudimentirani način spominja na surfrockerske garaže ameriške suburbije zgodnjih šestdesetih, je 1-2-5 bolj neposredni suvenir nerafiniranega ritem & bluesa v njegovi rock'n'roll puberteti, kar pa ne pomeni, da gresta zvok in vsebina nujno na rovaš mladosti zasedbe vedno v dementno brezvezno smer. Izjemni komplet krasnih kitar, orglic, solidnih bas in bobnarskih linij dovrši še precej dodelan maskulativni Kokijev vokal, a manjka malce več odločnosti in udarnosti, zaradi katerega so bili No Border Jam kompilacije pravi nebrušeni briljanti.
Malce več jajc tokrat prinašajo naše gore listi – celjski uporniki z razlogom, ki slišijo na ime Kronika. Umazana zaprašena garaža in simfonije treh akordov spominjajo na vse tisto, zaradi česar se noge krasno premaknejo na takte zasedb Scuffy Dogs, Res Nullius in podobnih organskih nadarjencev. Kronika so se po šestih letih dokončno skristalizirali v navezi Žan Kovačevič na vokalu, Rok Pinter in Lovro Lah na kitarah, Vid Verdev na basu ter Davorin Ulipi na bobnih. Ni neke revolucije v podobi in vsebini, a Razvajeno dete je prav krasen hrupni dodatek ploščku, pa čeprav so fantje rojeni, tako kot najavlja njihov prvenec, V napačnem letu. Precej bolj proti jugu vas nato izstreli visokooktanska godba krasne zasedbe Bernays Propaganda. Bezbedno levo je šolska ura krasne udarne glasbe s kritično podnoto, Vasko Atanasoski na kitari, Džano Kuč za bobni, basist Nenad Tifunovski in za revolt, ples in zabavo vedno pripravljena hiperenergična pevka Kristina Gorovska pa servirajo to kar najbolje znajo – pop, funk, punk, revolt, nekonformistični sredinec globalnim trendom in groove na potenco! Meni najljubša skladba prvega dela plošče servira zmes Fugazijev, LCD Soundsystemov, Gossip, The Slits in prave domorodne makedonske ritmične genialnosti. Ni prostora za lažne ideale, brezzobo politiko, mlačno benignost besedil in glasbe, stanje na strani, artistično varnost in konformizme! Bernays Propaganda so virtuozi ritma in jebene zabavi, dragi moji, Moonlee Records pa ima z dinamičnimi Makedonci (in Makedonko) konja, na katerega je vedno varno staviti!
Nekoliko manj pa bi stavil na benigni slovenski trio Charlie Butter Fly, ki s poskusom seksapila v slogu Jima Morrisona (a z veliko mero pomanjkanja vsaj kar se seksapila in intelekta tiče) v skladbi Between Two Legs ne samo sestreli ves libido, temveč prst kar samodejno premakne k gumbu za preskok za skladbo naprej. Kljub osmim letom eksistence so vsi aduti podobni bolj slabo uigrani vaji, zato pa da primeren obliž na razbolela ušesa krasni splet distorzij in ritmike zasedbe Can Of Bees. Garažni trio sestavljajo potentni mladci iz Šentjanža pri Dravogradu, vokalist in kitarist Jan Lužnik, basist Jure Gobec in bobnar Davor Detečnik pa s kratko in udarno skladbo 21 servirajo zelo užitno zmes stonerja, punka, bluesa na hiperenergični osnovi ter peklensko dozo jajc ravno prav ozaljšanih s prelivi peklenskega Tabasca! Kyuss, Monster Magnet (v višji prestavi) in malo morje čudovitih asociacij na s potom, krvjo in testosteronom prepojeno garažo je krasna popotnica, zaradi katere apeliram, da ste na te mladce, dragi bralci, še pozorni! Po koroških organskih izlivih potentnega gneva pride na vrsto povratek v neksus in pleksus Balkana.
DBAU je bosanski kolektiv punkerskih elektro rockerjev, prijedorski revolt pa odseva tokrat skladba Punkboy, ki lirično izpove zgodbo o agresiji, zahrbtnosti in predatorski logiki prvinske zabave, precej manj teže in zateženosti pa izžareva dadaistična skladbica zasedbe Dada Band. Hrvaška zasedba (vsaj tako mislim) si zasluži le omembo, saj neke globlje esence in moči na ploščku niti ne prinašajo, po mašilu dadaističnega rock'n'rolla pa nov zalet dajo slovenski mladci Dandelion Children. Postgrungerski rockerji na odprti osnovi je pozornost pritegnil s ploščo, ki daje skupini priznanje za pogum ter vso požrtvovalnost. Dandelion Children So pičke je bila plošča, ki je pritegnila pozornost ne samo z imenom, temveč tudi z glasbenim etosom, ki prisega na nepredvidljivost, Jure (basist, kitarist in predvsem prvo grlo zasedbe), Anže (kitarist in basist, kot ga pač prime) in Katja (verjeli ali ne, a mladenka iz Jarš prekleto dobro načenja opne na bobnih) pa si tudi po skladbi Little Craig James sodeč zaslužijo stoječa aplavz in kakšen plošček več na vaših policah!
Slednje si zaslužijo tudi postrockerji in postmetalci iz Velenja Entheogen, ki se tokrat brez besed, a nikakor ne molče predstavijo z instrumentalnim briljantom Ganymede. Zvokovno se bobnar Matic Kadliček, basist Sergej Žižek, kitarista Matija Bencik in Matej Voglar ter tonski mojster Simon Garfunkel Penšek hranijo z nektarjem navdiha skupin Pelican, Neurosis, poleg postrockerskih in postmetalskih imen pa je v paketu dovolj prostora tudi za nenadejane sonične izlete v bolj progresivne vode. Pravilo, po katerem so bili hrup in atonalnost zapoved preteklim No Border Jamom je tokrat očitno spremenjeno in hvala bogovom soničnega Olimpa, da je temu tako!
Manj artistično naravnano pa je nadaljevanje. Die Hamsters so ljubljanski peterec z indie krmarjem, kljub obljubi, da je v paketu toliko esence, da človek le stežka ostane ravnodušen, me je skladba Today OK pustila prekleto mehkocurnega. Mladost in idie rock pop nakladanja s svežino postane rose in kritičnostjo japonoidnih anime puhastih zverinic pač ni za vsak dan, tako je bil čas za (hiter) pomik dalje. Precej bolj sočen in poslušanja vreden je ritmični komad Liquid, ki s francosko liriko zasedbe RondNoir prinaša precej bolj poslušjivo noto, prav na poslušljivosti in glasbi z jajci pa se lahko gradi opozicijo vsem zlatim kastratom komercialnih gradov v oblakih. Ljubljanski kvintet sestavljajo kitarist Luka Seliškar, basist Jure Bedenk, bobnar Jaka Krenker, sladke zvoke saksofona servira Lan Turek, sanjavi frankofilski vokal pa iz svojih ravno prav potemnjenih glasilk stisne mlada in nadarjena pevka Luana Lisa Nomsi. Jazzy, ravno prav umirjeni štikelc Liquid vas zasanja in pripelje do stanja pomiritve, po kateri pa nastopi čas za cefranje zasanjanosti! Zagrebški četverec Kevlar Bikini s svojo mešanico rockabilly garaže na punkerski osnovi je lahko rodil le ploščo Explodisiac, namesto pomirjeval pa dobite tokrat v anus vstavljen debeli kos dinamita, Yikes Mama pa je vsej kaotičnosti navkljub le predstopnja za veliki finale. Applesauce Lorraine je vnovič dokaz, da Slovenci morebiti res ne znamo dosledno dobro peti v angleških verzih, znamo pa dokaj dobro igrati kitare, bobne ter skladati razgibane skladbice. Mary Jane Doe dokazuje namreč dejstvo, da precej obešenjaška besedila v tujerodni govorici izpadejo prekleto infantilno, vsaka solaža pa na distorzijah zveni precej bolj učeno in poslušljivo, če pa zna mladi umetnik vkupu povezati še akorde, je skladba vredna vašega časa – vsej onaniji idej in bednih »aj lav ju bejbi, mejbi« verzom.
Celjski veterani Stranci se na ploščku znajdejo precej nenadejano, a v komplet s skladbo To je ta dan kar lepo padejo, namesto anglistične neukosti pa se Pero in kompanija raje predstavijo z domorodnimi teksti in tono lastnih jajc, kar daje Strancem pečat, zaradi katerega je to dolga leta spregledano zasedbo vredno še kdaj dati na predvajalnik. Poleg nietovske lirike punka osemdesetih so tu še domiselne kompozicije in ravno pravšnja nota svetobolja, zaradi katere otožniki in otožnice sploh še prisluhnejo glasbi. Precej bolj ambiciozno si pot v prihodnost tlakujejo ljubljanski hipster mladci Toronto Drug Bust, ki bazirajo na alternativno zvenečem indie rock zvoku, a z bolj ambicioznimi, recimo temu Rolling Stones, prijemi, poleg lepih pričesk in blišča pa Toronto Drug Bust premorejo še ravno pravšnji odmerek ostrine, glasbene podkovanosti in karizme, ki je tokrat v domeni osrednjega nosilca imena in ideje zasedbe – pevca Izaka Koširja. Po živorodno zveneči The Dandy Song je čas za malce surfa, plaže in sonca, ki pa v izjemni izvedbi skladbe Dry Surfing, izpeljani izpod prstov izjemne zasedbe Uroš Planinc Group dobi vse elemente Dick Dale briljance. Izjemni občutek, ki ga kitarist Uroš Planinc spleta z basistom Janezom Lupšetom in peststrunskim soborcem Davidom Račkom in Juretom Kolškom je dejansko sposoben izpeljati vrhunsko zastavljene kompozicije ter v instrumentalijih ne skvariti občutja prvinske lepote rocka z dušo in vsebino. Precej manj rafinirano in lepozvočno se formulirajo udarni zvoki jarške zasedbe Wrong Moose, ki poleg brezkompromisnega punkoidnega garažnega nabijanja premorejo smisel za humor, pa čeprav se iz njihove garaže morebiti res razlegajo paritveni zvoki losov in novega žanra, imenovanega wrong rock, ki pa je vse prej kot napačen, fantje pa, sodeč po uradni strani in FB natolcevanjih, po lastni izbiri, raje kot na očeh javnosti ostajajo v varnem zavetju anonimnosti. Manj problemov z identiteto pa imajo kaljeni ptujski mački Vibesonic Jam. Zasedba je nastala na pogorišču pokojne zasedbe Sleazy Snails, velik NE trendizmom pa fantje dosegajo z mešanjem tako trdozvočnega rocka, psihedelije, alternative, countryja kot tudi kilometrskimi jami. Prav slednji definiciji se popolnoma podredi skladba Speed, ki dokazuje, da so kitarist Zlatko Kuret, bobnar Milan Murko in basist Bernard Pintar še vedno polno zavezani unikatni lepoti kontrolirane melodike, hrupa ter popolne sinergije mentalnih energij vseh treh zarotnikov hkrati – brez kozmetike, lepotičenj in pretvarjanja!
In s tem se cel splet tudi zaključi, pionirski plošček EX-YU No Border Jama na nekoliko drugačen način pa uspešno pripelje do prvega cilja. Sam osebno menim, da je škrbin, vsaj kar se pokritosti nekdanje skupne domovine tiče, preveč, da bi lahko rekel, da sem popolnoma potešen. Manjka kar zajeten kupček talentov iz naše skupne domovine, verjamem pa, da so mladci in mladenke zmožni poleg kvantitete materialov ponuditi tudi malce več kvalitete. Kljub temu se v množici slišanega da razbrati dobršno mero kvalitetnih glasbenikov, ki poleg brenkanja premorejo tudi pravo mero notranje poetike in liricizma, kateremu bi marsikdo z veseljem prisluhnil tudi v bolj razširjeni obliki. Vsekakor je padel prvi mejnik in po rupenju prvih zidakov bo kmalu lahko padel tudi zid omejenosti in samoomejevanja. Alternativci in alternativke so prvi praporščaki in znanilci nove umetniške pomladi, subkulturni varuhi drugačnosti in nonkonformizma pa so garant, da bo iz množice semen lahko pognalo še več dobrih idej in še več prepotrebnega povezovanja onkraj vseh mej in drugačnosti. Tudi zahvaljujoč ploščkom, kot je Ex-YU No Borders Underground Jamming!
na vrh