»Evolution« je bil drugi studijski album legendarnih britanskih prog rockerjev Nektar po njihovem vstajenju od mrtvih leta 2000, ko se je poglavar banda, kitarist/pevec Roye Albrighton, po skorajda usodni infekciji ledvic, odločil obnoviti ta kultni glasbeni kolektiv. Originalnega basista Dereka 'Mo' Moorea je v tem času zamenjal uporabnik Rickenbackerja Randy Dembo, medtem ko sta zasedbo dopolnila stara mačka, originalna člana, klaviaturist Allan 'Taff' Freeman in bobnar Ron Howden. Stari pajdaši in novinec so se na »Evolution« odločili za nekakšno obnovitev zvoka iz njihovih zlatih časov, se pravi sedemdesetih in novih, vznemirljivih skladateljskih idej se je od prejšnjega albuma, solidnega »The Prodigal Son« (2001) nabralo kar lepo število.
Nektar že dolgo niso zveneli tako udarno in energično hkrati kot na »Evolution« o čemer se lahko poslušalec prepriča že na izvrstnem uvodnem polnilcu energije »Camouflage to White«, kompleksni kompoziciji s številnimi presenečenji. Uvodna sekcija po zaslugi razdraženih kitarskih fraz in udarnih bobnarskih krošejev zveni popolnoma metalsko, medtem ko inteligentni časovni prehodi in 'žlahtni' zvok klaviatur spominja na kakšne kultne art/heavy rockerje v stilu Wishbone Ash ali Uriah Heep. Nektar že takoj na začetku albuma navdušijo s številnimi duhovitimi improvizacijami, ki trajajo, dokler ne sledi prebrisan preobrat v melodično sekcijo, kjer pobudo prevzame Royeov temperamentni vokal. Produkcija je izjemno živa, kar pomeni, da band na vsakem koraku zveni živahno, kot da bi se nahajal sredi koncertnega nastopa. Vokalne harmonije so, po pričakovanju, odlične in še poglobijo dramatično in intenzivno atmosfero.
Nostalgična poslastica »Old Mother Earth« se odpre kot melanholična, na klavirju podložena balada, vendar jo mogočen zvok hammond orgel in ognjeviti bobnarski krošeji hitro zapeljejo v temperamentno sekcijo, kjer se ritmične nianse in mogočne vokalne harmonije na čelu z izbornim refrenom menjajo z bliskovito hitrostjo. Akustično-klavirski aranžmaji so okusno izpeljani in postavljeni na pravih mestih. Balada »Child Of Mine« je prvovrstna demonstracija s psihadeličnim utripom podprtega space rocka, kakršnega so Nektar ustvarjali kot mladi in obetavni glasbeniki na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ganljivi simfonični aranžmaji imajo idealno družbo v Royeovem izjemno vživetem petju in eteričnih pasažah na akustični kitari.
Epska mojstrovina »Phazed By The Storm«, eden izmed vrhuncev celotnega »Evolution«, se ponaša z mogočnimi vokalnimi harmonijami in številnimi melanholičnimi kitarskimi pasažami, ki v skupni navezi ustvarjajo resnično svečano vzdušje. Ambientalna sekcija z eteričnimi valovanji melotrona, ganljivimi kitarskimi pasažami in pretresljivo pevsko predstavo predstavlja celo enega najbolj magičnih trenutkov v celotni Nektar zgodovini, kar je sploh najboljši možni kompliment za »Evolution« inkarnacijo te legendarne skupine. Ta sposobnost ustvarjanja slojevitih in hipnotičnih ambientov je odlika s katero se dandanes ponaša samo še peščica skupin iz zlate dobe progresivnega rocka, saj je večina z leti izgubila to sposobnost.
»Always« se šibi pod težo epskih simfoničnih aranžmajev ter neutolažljivo melanholičnih pasaž na Royeovi električni kitari, kar pomeni, da je band znova odlično razpoložen ter z lahkoto pričara hipnotičen ambient. Kljub precejšnji dolžini posameznih kompozicij pa na »Evolution« ni moč najti niti enega dolgočasnega ali nenavdahnjenega trenutka. »Dancin' Into the Void« vsebuje inteligentno kitarsko frazeologijo in kopico eteričnih aranžmajev na sintetizatorjih, kar v kombinaciji z Royeovim do konca angažiranim petjem vnovič pripelje do izjemnih ambientalnih razsežnosti. To še posebno velja za tercetne kitarske harmonije v zaključni sekciji. Nostalgično in obenem družbenokritično besedilo, kot večina preostalih besedil na »Evolution«, se nanaša na škodljivi vpliv modernega človeka na domači planet.
»The Debate« se ponaša z udarnim uvodom in energičnimi ritmičnimi variacijami, ki utrip skladbe najprej pripeljejo v duhovito funky sekcijo z borbeno razpoloženim refrenom in šelestečimi pasažami hammond orgel. Tudi tu besedilo vsebuje močno ekološko konotacijo in družbeni srd, ki je v idealnem sozvočju z vmesnimi, neobičajno naostrenimi kitarskimi pasažami. Zaključna, melodramatična balada »After The Fall«, kjer je Royeovo izrazito srčno petje pospremljeno s subtilnimi klavirskimi aranžmaji, poskrbi za karseda lep zaključek albuma.
»Evolution« predstavlja resnično vrnitev na kakovostno raven 'zlatih časov', kar je bilo za Nektar privržence pred letom 2000, ko se je zdelo, da bo legendarna skupina za vekomaj pripadala 'davni preteklosti', ko se je večina glasbe še ustvarjala z dušo in srcem, zgolj pobožna želja. Žal so v naslednjih letih spet napočile kadrovske težave, saj je Freeman zapustil Nektar že septembra 2004, medtem ko tudi Dembo ni zdržal dolgo v bandu. Albrighton in Howden sta tako do danes ostala edina originalna Nektar člana, ki še naprej ostajata zvesta izvorni zvočni viziji in poslanstvu.
na vrh