Barclay James Harvest: Everyone Is Everybody Else

"Everyone Is Everybody Else" je bil prvi Barclay James Harvest album, kateri je izšel pri založbi Polydor po prekinitvi pogodbe z originalno založbo EMI-Harvest. Za skupino, ki si je tedaj pridobivala vse večjo prepoznavnost in priljubljenost, predvsem na področju srednje Evrope, je ta album obenem predstavljal novo poglavje glasbene kariere. Njihova energična mešanica simfonike, pastorale in hard rocka jim je do tedaj prinesla lep uspeh in simpatije številnih poslušalcev tako progresivnega kot klasičnega rocka vendar se jim še vedno ni uspelo komercialno uveljaviti tudi na svetovni ravni, domovina pa je tako do njih tudi kasneje gojila mačehovski odnos (tu so imeli podoben problem kot denimo Uriah Heep). Njihov prejšnji album, "Baby James Harvest" (1972), na katerem so morali po večini opustiti tesno sodelovanje z na turnejah pregrešno dragim orkestrom, kar se je poznalo tudi nekoliko spremenjeni zvokovni usmeritvi, skupini ni prinesel želenega komercialnega uspeha. To je bil glavni razlog, da je tedanja založba dvignila roke od njih, kar se je kasneje izkazalo za veliko napako saj so BJH pri novi založbi uživali vse večjo podporo po vseh nemško govorečih deželah, kjer so do konca 70-ih postali tudi pravi zvezdniki.

Za "Everyone Is Everybody Else" so člani skupine najeli znanega producenta Rogerja Baina, ki je bil do tedaj najbolj znan po svojem delu za heavy rock bande kot denimo Black Sabbath in Budgie. Morda je bil to eden glavnih razlogov, da so bili člani skupine nezadovoljni z nekaterimi končnimi rezultati. Predvsem klaviaturist Woolly Wolstenholme, tehnično gledano brez dvoma osrednji glasbenik skupine, je verjetno našel nekaj krepkih na račun Baina, saj je bil iz seznama del prisiljen umakniti svojo stvaritev "Maestoso", katera je kasneje našla pot na njegovem prvem solo albumu. Na ta račun je izginilo nekaj njihove izvorne pastoralne magije in število orkestralnih aranžmajev, kakršna je bila značilna za zgodnje albume, ki so izšli pri založbi Harvest. Po drugi strani BJH nikoli niso zveneli tako udarno kot na tem albumu, kar je bilo gotovo všeč vsem ljubiteljem njihove heavy rockerske plati. Čeprav je Woollyev prispevek precej okrnjen in je to predvsem Johnov in Lesov album pa tudi ljubitelji njihove simfonične narave niso mogli biti nezadovoljni saj so posamezni simfo aranžmaji, kljub odsotnosti orkestralne komponente nadvse okusni.

BJH so bili že od svojih začetkov znani po tem, da so na vsak svoj album vključili vsaj eno skladbo, ki je vsebovala socialno buditeljsko sporočilo. Eden izmed najbolj znanih tovrstnih antemov je tudi otvoritvena skladba na tem albumu, "Child Of The Universe", ki je bila v svoji prvotni obliki posneta za Johnov samostojni album "A Major Fancy" (ta je bil posnet že leta 1972, uradno pa je izšel šele leta 1977). Vsebuje preprost, a nadvse lep Woolyev aranžma na klavirju, ki je prepleten z enostavnim kitarskim rifom. Osrednja izpovedna moč skladbe brez dvoma leži v romantičnem, družbeno buditeljskem refrenu. Slednji je namenjen vsem otrokom, katerim je vojna prizadela življenje. Kljub temu, da člani skupine niso bili zadovoljni z njegovo končno produkcijsko podobo, gre za eno izmed njihovih najboljših in najbolj znanih skladb, ki tudi danes ni zgubila svoje prvotne energije in sporočila in upravičeno spada med klasike rock glasbe. "Negative Earth", ki govori o dramatičnem pristanku astronavtske odprave Apollo 13, katera je komajda preživela povratek na Zemljo, je še ena zelo dobra, morda celo rahlo spregledana stvaritev. Johnove blues linije kitare se odlično podajo ob valovanje Woollyevega melotrona in tvorijo melanholični osrednji motiv. Svoje pa doda tudi Lesov prepoznavni angelski, s falsetom prežeti vokal, kateri zna biti včasih tudi nadležen, a je na tem mestu vse prej kot tak. Gre za eno izmed redkih BJH skladb, katere besedilo je spisal bobnar Mel Pritchard. Lahko rečem, da gre za zelo posrečeno skladbo, ki s svojo melanholično melodijo dobro ujame vzdušje osamljenosti in nemoči kakršno so v vesolju in ob pristanku preživljali omenjeni astronavti.

Dramatični "Paper Wings", ki je bil navdahnjen po obisku Eifflovega stolpa in ogledu table, ki je stala v spomin nekomu, ki je skočil s stolpa, je brez dvoma eno najboljših del na albumu, predvsem zaradi številnih časovnih menjav. Tu prvič na albumu pride do večjega izraza njihova simfonično-pastoralna narava, saj Woolly poskrbi za nekaj nadvse okusnih, melanholično obarvanih linij na orglah in melotronu ob Lesovi spremljavi na akustični kitari. Pohvaliti pa moram tudi Johnov prispevek, ki prek tkanja melanholičnih tercetnih melodij in nekaterih energičnih rifov na kitari pokaže, da je ta skupina brez dvoma dala svoj pečat pri razvoju heavy metala. Na "The Great 1974 Mining Disaster" so se BJH (prvič, vendar ne zadnjič) lotili zanimivega eksperimenta ter popolnoma reanžirali in spremenili besedilo znane skladbe druge rock skupine. V tem primeru je šlo za The Byrds klasiko "New York Mining Disaster 1941", katero je John reanžiral in spremenil besedilo na takšen način, da je bila posvečena delavskim demonstracijam britanskih rudarjev, katere so na koncu pripeljale do padca tedanje vlade konservativcev. Glasbeno je šlo za nadvse solidno, skoraj klasično Johnovo pastoralno balado s številnimi akustičnimi in simfoničnimi okraski, katera je vsebovala tudi duhovito besedilo s številnimi aluzijami na tedanje predstavnike nesposobne oblasti. V njej je komajda prepoznati sledi The Byrds originala. BJH bodo čez nekaj let storili nekaj podobnega tudi z The Moody Blues klasiko "Nights In White Satin", a o tem v neki drugi recenziji.

Udarni "Crazy City", ki govori o življenju v velikem mestu (v tem primeru Londonu), je še eden izmed velikih zmagovalcev albuma in brez dvoma BJH klasika. Gre za precej zanimivo skladbo, katero bi lahko označil tudi kot nenavadnega križanca med simfoničnim prog rockom in heavy metalom (nekateri bi temu danes rekli kar progresivni metal). Predstavljajte si kaj bi dobili, če bi združili Yes in Iron Maiden in dobili boste odgovor, kako zveni ta odlična skladba. Johnov rifing na mesta zveni že naravnost brutalno in s tem, kljub kasnejši spremljavi melotrona v ozadju, pripomore k temu, da BJH nikoli več niso zveneli tako udarno kot na tem mestu. Kombinatorika umazanih kitarskih rifov nekoliko potegne celo na osrednji motiv Iron Maiden klasike "Genghis Khan", čeprav rahlo dvomim, da bi si ga Železne Device kar sposodile in gre prej kot ne za še eno izmed mnogih naključij. Navdušijo pa tudi odlične tridelne vokalne harmonije, vselej eden najmočnejših BJH elementov. Škoda, ker niso ustvarili več takšnih skladb, ki so vsebovale zasnovo tistega kar je kasneje postalo znano kot prog metal. Sledi edina ljubezenska balada, "See Me See You", katera je precej bolj prepoznavna BJH stvaritev z močno pastoralno komponento in odličnimi zborovskimi večglasji. Lahko rečem, da ena izmed boljših Johnovih ljubezenskih skladb z opaznim ciničnim prizvokom ter dobro kombinatoriko med klavirjem, akustično in električno kitaro na kateri je moč zaznati njegovo ljubezen do Beatlov.

Če bi album ocenil do sem, bi se brez vsakega dvoma nedvomno uvrstil med tri, če ne med dva najboljša BJH albuma. Žal gredo stvari z naslednjima dvema skladbama za nekaj časa rahlo navzdol in potrdijo, da se na skoraj nobenem albumu niso mogli izogniti nekaterim stvaritvam za katere bi bilo boljše, da jih enostavno ne bi bilo gor. To velja tudi za med seboj povezani dvojni venček, ki je precej čudaška in za BJH netipična mešanica bluesa, folka in countrya. "Poor Boy Blues" je precej bizarni križanec med blues balado in countryem, ki enostavno ne prepriča medtem, ko je njegovo nadaljevanje "Mill Boys" s svojim rahlo okajenim refrenom precej nenavadna pop/folk stvaritev in jo je prej kot ne treba jemati s potrebno količino humorja. V tem primeru zna biti celo zabavna. Po Johnovih besedah sta obe deli posvečeni podeželskim bombažnim mlinom, kar jih z lahkoto uvršča ob bok Jethro Tull med tiste "ljudske", s starožitniškim duhom prežete skupine. Kljub mojim pritožbam pa zaključna epska simfonična poslastica "For No One", še ena BJH proti vojna klasika, kjer do večjega izraza končno pride tudi njihova simfo prog komponenta, na veličasten način zaključi album ter še dolgo sproža mravljince po hrbtu, kljub temu, da je verzija, ki se nahaja na njihovem prvem koncertnem albumu "BJH Live" (1974) še boljša. Woollyevi veličastni aranžmaji na melotronu in klavirju tu prvič na albumu resnično zadihajo medtem, ko John postreže z nekaterimi izmed najbolj subtilnih solaž v svoji karieri. Odličen večglasen refren, kateri v verzu posreduje tudi enigmatični naslov albuma poskrbi, da se konča tako kot se je zakključil-s prebuditeljskim, protivojnim antemom.

"Everyone Is Everybody Else" zagotovo spada med njihove najboljše albume, a je za razliko od "Once Again" (1971), ki je postal nekakšno kakovostno merilo za vse njihove kasnejše izdelke, ne bi uvrstil med tiste rock klasike brez katerih ne sme ostati nobena poštena glasbena zbirka. Če ne bi bilo tistega nepotrebnega blues eksperimenta in bi bil Woollyev prispevek vsaj malo manj okrnjen pa ne bi imel nobenih zadržkov, da bi ga uvrstil med klasiko. Priporočam ga kot enega izmed temeljev za slehernega, ki se spoznava s skupino, saj je odličen kazalec njihove velike raznovrstnosti in vsebuje mnoge slogovne variacije ter kar nekaj njihovih klasik. "Everyone Is Everybody Else" je album, ki je brez dvoma še danes na posebnem mestu v srcih številnih ljubiteljev skupine in s katerim je skupina uspela nadvse uspešno prebroditi prvi večji vihar v svoji karieri, da bi lahko na koncu dosegla zvezde.