The Answer so irski težko rokerski janičarji, ki se po odlično sprejetemu prvencu letos razumljivo vračajo polni elana, samozavesti ter otovorjeni z zvrhano malho velikih apetitov in pričakovanj. Tri leta po tem, ko se jim je zgodil Rise, The Answer danes v strnjeni desantni formaciji delujejo surovo in kompaktno, kot še nikoli pred tem. Verjetno celo preveč! Everyday Demons se nas (ne)pripravljenih loti z dobre tričetrt ure dolgim grmenjem dobro naoljene in do kraja navite rock & roll mašinerije, ki z dajanjem upanja za predah vestno škrtari. Gmotna zvokovna podoba albuma je v prvi vrsti posledica grobo odrezane, ter obenem izjemno kompaktne, na mestih zelo trendovsko orientirane produkcije. Generičnost zmetalizirane rockovske godbe ostaja prevladujoči Everyday Demons element, katerega dejavnost nemalokrat kipi čez vse razumne meje, s tem pa album prepogosto izgublja na organskosti, za katero si prizadeva neumorna vokalno-inštrumentalna naveza Cormac Neeson/Paul Mahon.
Everyday Demons že z uvodnim trojčkom skladb ustvarja zanimiv model sicer dokaj preprostega plasiranja osnovnih rockerskih mahinacij, četudi mu njihova popadljiva narava odžira dobršen del najpomembnejšega kapitala, torej verodostojnosti. Demon Eyes piči kot všečen boogie rock na testosteronih, neposredno za njim nas na preizkušnjo postavlja daljna Black Crowes sorodnica Too Far Gone, ki potuhnjeno mutira še sodobnejše rockovske prijeme, medtem ko harmoniziranje vintažnega z novim skozi On And On zavestno postavlja nove standarde sodobnega rockerskega trušča. Nedvomni favorit albuma! Za greha vredne se izkažejo slide blues rokerska strupenjača Cry Out, njena sestrična Why'd You Change Your Mind in zaključni stampedo umazanega rocka Evil Man. Omenjene se na široko ogibajo konvencionalnih težko rokerskih okvirov večine albuma, saj svojo unikatno glasbeno partijo osamosvajajo z neumornim menjavanjem kontrastnih razpoloženjskih in dinamičnih odtenkov, ki že tako napeto mišičevje vrtilnega momenta albuma napajajo s presežkom energije! Na žalost pa, kot je pri neučakanih mladcih že v navadi, tudi pri naših irskih prijateljih ni zmeraj vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Everyday Demons bi gotovo stal močneje brez Dead Of The Night, ki resda pogumno nadaljuje s trendom dostavljanja visokooktanskega rock & rolla, a trpi za pomanjkanjem vsebine. Jačanje jeklenega karakterja albuma nadaljuje Walkin' Mat, še ena težavna navihanka Black Crowes format, ki v vzporednem galopiranju s Tonight in njenim brezdušnim novačenjem značilne tercetne kitarske Thin Lizzy melodike tone vse globje v sivino še slišane in predvidljive rokerske žagovine. Na srečo nas pred krizo identitete rešita Pride in Comfort Zone, ki se nastavljata kot spodobni baladni mehčali možate podobe albuma.
Z Everyday Demons so The Answer dokaj spodobno zaključili z levitvijo v ene izmed glavnih jurišnikov moderne rockerske izobrazbe, s pogledi mestoma uperjenimi daleč v glasbeno preteklost. Ne gre spregledati, da irska četica poseduje zavidanja vredno mero zdravega smisla za kovanje lastnih glasbenih zamislic, v končni fazi pa tudi prepotrebne smelosti njihovega serviranja, ki kronični neinventivnosti modernega hard rocka navkljub deluje življenjsko in energično. Fantom po pravici povedano manjka nekaj tistega nalezljivega žmohta, ki bi jih obvaroval zlobnih jezikov ljubiteljev polnomastnega testosteronskega rock & rolla. Vseeno pa The Answer korakajo v pravo smer, gotova potrditev tega je letošnja pomladna avantura z AC/DC. Da ne omenjam, da je gledano skozi prizmo sterilnosti in banalne skomercializiranosti današnje glasbene scene, Everyday Demons perverzija brez primere.
na vrh